Po gospodarski in finančni krizi je na vrsti okrevanje. To potrjujejo podatki o hitri gospodarski rasti, ki jo poganja predvsem izvoz, vse manjši brezposelnosti in odpiranju novih delovnih mest, ne nazadnje pa tudi o vse večjem obsegu bančnega kreditiranja prebivalstva, ki vse več zapravlja, in kazalniku zaupanja potrošnikov, ki je na zgodovinsko visoki ravni. Okolje je spodbudno tudi za državljane in marsikdo se že nekaj časa sprašuje, kdaj se mu bodo ti izjemni statistični podatki poznali tudi v denarnici. Državljani si želijo, da bi po letih suhih krav končno živeli bolje. Številni, ki so v kriznih letih obdržali službo, so svoje stroške zmanjšali na minimum in se odrekli pomembnim večjim nakupom ali investicijam.
Plače in njihovo povišanje so torej zadnje čase vse bolj aktualni. Povišanje plač in odpravo varčevalnih ukrepov že zahtevajo v celotnem javnem sektorju. Ker so svoje že dosegli direktorji v javnem sektorju, ki bodo z vladnim »žegnom« prejeli do petino višje prejemke, je to pričakovano sprožilo učinek domina. Ob primerjavi plač vodilnih menedžerjev v ljubljanskih javnih podjetjih s plačama župana Zorana Jankovića in predsednika vlade Mira Cerarja pa se marsikdo vpraša, kaj je v sistemu narobe. Direktorji javnih (komunalnih in energetskih) podjetij v prestolnici, z monopolnim položajem na trgu, katerih storitve so občani dolžni plačevati, na mesec zaslužijo precej več kot najvišja predstavnika države in mesta.
Je to prav? Zagotovo ne, župan Janković ne more prejemati nižje plače od podrejenega direktorja v javnem podjetju, menijo strokovnjaki. Nekateri zagovarjajo stališče, da bi morale biti plače v javnih podjetjih primerljive z javnim sektorjem, drugi pa pravijo, da to ni prav, češ da sposobni direktorji iz gospodarstva zaradi slabega plačila zagotovo ne bodo hoteli prevzeti vodenja javnih podjetjih. »Resnica je nekje vmes,« meni Gorazd Perenič, strokovnjak za javno upravo.
Da obstajajo anomalije pri plačilu direktorjev v javnih podjetjih v primerjavi z nosilci javnih funkcij, opozarja tudi prvi mož računskega sodišča Tomaž Vesel in poudarja, da bi bilo treba zakonodajo o prejemkih direktorjev prevetriti. Eden od sogovornikov iz ekonomske stroke pa opozarja, da je pravzaprav nemogoče, da že desetletje ne velja zakon, po katerem plače direktorjev javnih podjetij ne smejo presegati plače župana. In se hkrati sprašuje, zakaj gospodarsko ministrstvo ne poostri nadzora nad tako imenovanim Lahovnikovim zakonom in ponovno uvede zloglasni 100. b-člen v zakon o lokalni samoupravi. Ta je do leta 2007 določal, da direktorjeva plača v javnem podjetju ne sme presegati plače župana. Seveda je jasno, da je direktor podjetja, zavoda ali organizacije, ki dosega pričakovane rezultate in zaupano organizacijo vodi uspešno, upravičen do korektnega zaslužka. Morda pa ni težava v plačah direktorjev, ampak v plačah predsednika vlade in župana. Odgovornost teh funkcij je precejšnja, plačilo pa, celo tudi v primerjavi z evropskimi državami s krepko nižjim življenjskim standardom, najverjetneje prenizka. Tudi to je resnica o plačah, tista druga, o kateri pa praviloma ni veliko govora.