Dve življenji

Pretekli teden je minister Goran Klemenčič napovedal, da bo leto 2016 leto sprememb v pravosodju. Skorajda ni področja, ki ne bo deležno vsaj kakšnih popravkov, za nekatera se bodo stvari pisale na novo. Slednje velja za odvetništvo in notariat, svoj zakon bo dobil sodni svet, ki ga doslej ni imel. Minister je napovedal celo začetek razprave o ustavnih spremembah, ki bo osredotočena na dve točki: preizkusni mandat za sodnike in njihovo drugačno imenovanje. Vse pa se bo začelo z državnim pravobranilstvom kot odvetnikom države, ki bo po osemnajstih letih doživelo revizijo svojega dela – najverjetneje tako vsebinsko kot statusno.

Kaj Klemenčičeva napoved dejansko pomeni, še ne vemo. Tudi glede sprememb v pravobranilstvu, ki so napovedane kot prve, so na ministrstvu zelo skrivnostni. Ministrove besede si lahko razlagamo zelo različno. Pravi, da po dobrem letu dni ve, kje kdo stoji, za kaj se zavzema, ne razumejo se vedno in nihče ni brez napak – ne, ko govorimo o sistemu, še manj, ko govorimo o ljudeh. Skupni točki med ministrstvom in pravosodjem, ki ju lahko zaznamo ta hip, sta pravzaprav dve. To je, prvič, da so razprave o pravosodju letos v svoji ostrini, včasih primitivnosti in gromovništvu dosegle povsem nedostojno raven. Tudi zato so bile morebitne konstruktivne kritike preslišane. Drugič, sistem mora biti pravičen, učinkovit, notranje konsistenten in konceptualno usklajen.

Od tu naprej je veliko neznank. Do želenega pravosodnega sistema vodi precej poti. Minister govori o prihodnosti, ki bo zahtevala več srčnosti in poguma ter manj pozitivizma, o vrnitvi k ustavnim in pravnim načelom, k zavedanju, da je pravo instrument varovanja šibkejšega ter prevlade moči argumenta nad argumentom strahu in izrednih razmer. Vrh sodstva poudarja, da živimo v času, ko sta se politika in ekonomija v razmerju do prava nesorazmerno okrepili. Minili so časi notranje usklajenosti prava. To pogosto povzroča njegovo nepremišljeno spreminjanje in nepreglednost, sodobno pravo postaja vse bolj neustaljeno. Včasih se zdi, da profesija živi svoje življenje, državljani svoje. Odzivnost na družbene pojave je šibka.

Temeljne odgovore na dileme naj bi dala strategija razvoja v pravosodju. O njej ne vemo še nič, izhajala pa naj bi iz doseženega konsenza med vsemi pravosodnimi gradniki.

V času razmisleka, kako naprej, je Svetovna banka (poročilo Doing Business za leto 2016) slovenskemu sodstvu priznala nadpovprečno inventivnost in kakovost sodnih storitev. Pri slednjem mu je dodelila 11 točk od 18 možnih, kar je nekaj več od povprečja držav Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) z najvišjimi dohodki. Pri oceni učinkovitosti delovanja sodstva na področju stečajev in prestrukturiranja podjetij nas poročilo med 189 državami postavlja na 12. mesto. To najverjetneje pomeni, da imajo tako sodna kot zakonodajna in izvršna oblast kar nekaj spodbud, da najdejo skupno pot. Neproduktivno merjenje moči ne koristi nobeni strani. Doslej je bilo veliko konceptualnih nestrinjanj in medsebojnega nezaupanja, zdaj je lahko drugače.