Tiskane izdaje
Zakon o zdravniški dejavnosti morda ni alma mater zakonov iz svežnja reformne zdravstvene zakonodaje, je pa dober indikator, da se na področju, ki je verjetno eno najtežje rešljivih v slovenski družbi, vendarle premika. Zakon sicer še ni v zakonodajni proceduri, a podatek, ki je šel nekako mimo slovenske javnosti, da se je o njem uspelo uskladiti koalicijski trojki, lahko že štejemo za uspeh.
Dobro je znano, da je za razumevanje aktualnih razmer v zdravstvu treba najprej pozorno spremljati odnose na relaciji aktualne ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc in nekdanjega ministra ter aktualnega poslanca Desusa Tomaža Gantarja. Nobena skrivnost tudi ni, da si politična predstavnika različnih strank nista simpatična. Zato ne preseneča, da so se pogajalci po mesecih pogajanj in hladno-toplih odnosov tik pred ciljem, ko bi morali le še zapečatiti dogovor, po preobratu znašli v slepi ulici. Problem je seveda nastal zaradi koncesij v zdravstvu. Kakorkoli si že mislimo o koaliciji, je ob tem primeru korektno zapisati, da so na koncu, ko so po zastoju vajeti prevzeli predsedniki strank, našli rešitev. To je bilo glede na okoliščine politično oportuno, modro in pragmatično, saj razlike, na katerih je obtičal dvojec Kolar Celarc-Gantar, niso bile nepremostljive.
Če zakon o zdravniški dejavnosti ni osrednji zakon reformnega svežnja, ker ta vloga pripada zakonu o zdravstvenem zavarovanju in varstvu, je ključen za definiranje slovenskega zdravstva nasploh, ker po 25 letih urejajo vprašanja koncesij v zdravstvu. Od ureditve na tem področju je odvisno, ali bomo lahko v Sloveniji še naprej govorili o javnem ali bolj zasebnem zdravstvu. Po zakonu o zdravniški dejavnosti, če bo sprejet, bo mogoče govoriti, da je javno zdravstvo dobilo močno podporo, saj bodo koncesije v prihodnje podeljevane le, ko javni zdravstveni sistem ne bo mogel zapolniti vrzeli.
Še večjo težo javnemu zdravstvenemu sistemu bi lahko dal zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, o katerem je zadnje čase bolj malo novic. Po odmevni predstavitvi pred meseci se je po zadnjih informacijah ministričina ekipa lotila mrzličnega pisanja praktično novega zakona, ki bo urejal financiranje zdravstva. V ta namen si je Kolar Celarčeva kot svetovalca pripeljala celo Dušana Kebra, ki kot nekdanji minister za zdravje velja za enega večjih izvedencev za to področje.
Ministričina stališča in Kebrova zdravstvena filozofija so največja garancija, da se v osrednjem reformnem zakonu ne bo odstopalo od ideje, da ostaja slovensko zdravstvo v domeni javnosti, čeprav ga kritiki koncepta Milojke Kolar Celarc opisujejo kot državno prisilo. Eden izmed teh je že omenjeni nekdanji zdravstveni minister in poslanec Desusa Gantar, ki izraža skrb, da zdravstvo ubira pot k državnemu zdravstvu. In s tem se znova znajdemo na začetku zgodbe, da moramo pri razumevanju dinamike zdravstvene reforme ves čas opazovati dvojec Kolar Celarc-Gantar. Glede na znana dejstva lahko zato brez večjih težav zapišemo, da bo v finalu bitke za javno zdravstvo še zelo napeto. Morda preveč za obdobje, ko se vladi izteka mandat.
