Dvomi širitve

Evropska komisija je v sredo priporočila nadaljevanje procesa širitve: objavila je ugodno oceno o napredku kandidatk, predlaga začetek pogajanj s Črno goro in status kandidatke za Srbijo, Hrvaška pa naj bi tako ali tako pred koncem leta podpisala pristopno pogodbo in leta 2013 postala osemindvajseta članica EU. To so ugodne novice za Balkan. Toda obetaven ton in pozitivne ocene bruseljske komisije niso dovolj. Potrebna je predvsem politična volja držav članic. Ta je tačas merljiva v lekarniških odmerkih. Težko je pričakovati, da bi zdaj, ko se Evropska unija ukvarja z eksistencialnimi vprašanji, zbrala politično voljo za širitev. Razen Hrvaške so vse države v preddverju v zelo negotovem položaju.

Evropski projekt se je ustavil, širitev Evropske unije, ki je bila vedno najpomembnejši vzhod njene »mehke moči«, je zastala. S tem Unija zapostavlja enega svojih najmočnejših zunanjepolitičnih orodij, s katerim je po 1989. preoblikovala širok geopolitični pas od Baltika do Črnega morja. Medtem ko so Evropejci čedalje bolj razočarani nad Unijo, je ta za države v čakalnici še vedno navdih. Podobno, kot so na obrobju evropskega interesa številne države v regiji – diplomati pravijo, da tema Bosne v Evropi ne obstaja več, odkar se je zgodila »arabska pomlad« –, velja za tako imenovano vzhodno partnerstvo.

Ko je pred kratkim potekal vrhunski sestanek EU in šesterice nekdanjih sovjetskih republik na Poljskem, in to je bil najpomembnejši dogodek njenega predsedovanja, je bil za Evropo postranski dogodek. V Varšavo razen nemške kanclerke Angele Merkel ni bilo nobenega od ključnih evropskih voditeljev. Države, kot so Azerbajdžan in Moldavija, se zdijo Bruslju skoraj tako geografsko oddaljene kot Bangladeš in Gvajana, čeprav je Gazeta Wyborcza ob tem zapisala, da Evropa pozablja, da je Vzhod kakor njena druga pljuča.

Pravi preizkus širitve sedemindvajseterice je Turčija. Če je Balkan tradicionalno razumljen kot periferija Evrope, ki potrebuje nadzor in poučevanje Zahoda, je Turčija poosebljenje strahu pred Drugim. Evropa je skozi zgodovino gradila svojo identiteto v odnosu do Drugega. S premočjo »zahodne kulture« je upravičevala kolonializem. V podtonu razprave o veliki muslimanski državi, ki ji vlada muslimanska stranka, je bojazen pred »Turčijo, ki ni evropska država«, če se spomnimo govorice nekdanjega francoskega predsednika Valéry Giscard d’Estainga, enega od piscev evropske ustave. Ne glede na to, da Turčija potrebuje Evropo in da Evropa potrebuje Turčijo, je duh časa – Evropa brez Turčije.

Stara celina, katere politično delovanje je omejeno samo na krizo in katere politična garnitura povprečnežev se hrani samo z javnomnenjskimi meritvami, se ukvarja z vprašanji preživetja evrskega območja. Ko usmerja pogled proti periferiji, je osredotočena na peterico držav v recesiji, Grčijo, Irsko, Portugalsko ter tudi Italijo in Španijo, oziroma na grško krizo, ki cefra evroobmočje. Na Balkan, vzhodno partnerstvo, severnoafriške države je večinoma pozabila. V današnjem času, ko na obzorju ni Adenauerjev, Schmidtov ali Kohlov, ne premore voditeljev, ki bi jo bili sposobni voditi skozi krizo, medtem pa je kriza evrskega območja tako rekoč zasenčila globalno finančno krizo, ki je izbruhnila leta 2008. V takšnih razmerah so ne glede na lepe ocene evropske komisije možnosti za širitev karseda pičle.