Tiskane izdaje
Po štirih desetletjih praznega teka in političnega manevriranja je Ljubljana pokazala dovolj kulturne, politične in miselne zrelosti, da je dovolila gradnjo džamije, prve v Sloveniji. Temeljni kamen je položen, umik ni več mogoč, čeprav bi si številni Ljubljančani, sploh tisti, ki živijo v bližini, to želeli. Ljudje se bojijo smukanja »drugačnih« ljudi, hrupa in padanja vrednosti nepremičnin.
Že vseskozi, odkar se je o islamskem verskem hramu govorilo, sama mošeja za večino Ljubljančanov ni bila sporna, temveč islamsko središče, ker ne vedo, da džamija pač ni samo molilnica, ampak je prostor zbiranja okrog vere in tudi vsega pomembnega za negovanje identitete muslimanov. Za številne je moteč tudi minaret, kar pa ni ljubljanska posebnost, saj jim praviloma nasprotuje lokalno prebivalstvo v vseh zahodnoevropskih državah, češ da kvarijo vizuro.
A tako kot so muslimani del slovenske in evropske družbe, postajajo minareti skupaj z zvoniki del krajine kot izraz multiverskosti. In tako minareti kot zvoniki so zgolj simbol, zato višina enih in drugih ne za muslimane ne za katoličane ni pomembna. So bolj stvar arhitektov kot vernikov.
Arhitekturno sodoben projekt biroja Bevk Perović izraža sobivanje ljudi različnih ver in ne toliko tudi kultur, saj je veliko tukajšnjih muslimanov potomcev Bošnjakov, ki so se k nam v prvem večjem valu priselili po drugi svetovni vojni in v drugem valu po vojni v devetdesetih in so se integrirali v slovensko družbo. Ti kulturno niso toliko drugačni od nas, kot so v drugih evropskih družbah turški in arabski priseljenci.
Tako je strah pred »drugačnimi« ljudmi za Bežigradom odveč, saj z njimi živimo že desetletja. Mujezin pa se bo oglašal z zakonom dovoljeno glasnostjo, ki velja tudi za zvonove, sploh pa ni nujno, da bo vabil k molitvi, kot tudi ni nujno, da donijo zvonovi. To je samo stvar tradicije, njeno (ne)ohranjanje pa je odvisno od konsenza med prebivalci in predstavniki verske skupnosti.
