Džihad v Evropi

Več kot milijon Sircev je zaradi vojne, ki divja v njihovi domovini, že pobegnilo v sosednjo Turčijo. Velika večina teh beguncev potrpežljivo čaka v prenatrpanih taboriščih ob sirsko-turški meji in upa, da se bodo lahko vrnili v porušene domove. Med njimi je mnogo takih, ki si poskušajo v stiski urediti kakršno koli eksistenco v Turčiji, toda na stotisoče je tudi takih, ki bi se skozi Turčijo in balkanske države, koder vodi edina logična pot, radi prebili čim dlje v zahodno Evropo.

Slepiti se, da se Evrope ves ta novi begunski val ne bo dotaknil, da je problem mogoče »zbombardirati« z dovolj prepričljivo koalicijo na vzvišene letalske napade (iz na nič drugega) pripravljenih držav, ali da bo vse breme zdržala Turčija in nekaj njenih bolj ali manj varnih sosed, je precej lahkomiselno. Podatki organizacije ZN za begunce namreč kažejo, da se zaradi rastočega števila svetovnih kriz, predvsem pa zaradi zadnje čase vse bolj grozljivih pokolov in etničnih čiščenj, ki jih na sirskih in iraških ozemljih izvaja samozvana Islamska država, zelo hitro veča število prosilcev za politično zatočišče. V razvitih zahodnih državah je že doseglo 700.000, kar je rekord, ki so ga statistike nazadnje zabeležile pred več kot dvajsetimi leti, med vojnami na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ko so Evropo preplavili begunci z Balkana.

Vendar tokrat ne gre le za begunce. Nova in za Evropo izjemno nevarna je zlasti možna hitra radikalizacija teh beguncev. Ne le zaradi krize in tukaj živečih priseljencev, ki se v marsičem ne strinjajo z vojaškim reševanjem problema, ampak predvsem zato, ker tako imenovana Islamska država po podatkih ameriških in evropskih tajnih služb med povsem normalne begunce in iskalce političnega zatočišča tokrat menda že poskuša načrtno infiltrirati svoje militantne skrajneže. S ponarejenimi potnimi listi in lažno identiteto naj bi pod krinko beguncev in azilantov iz Turčije odpotovali v zahodnoevropske države, kjer naj bi poskušali zanetiti nemire in izvesti maščevalne teroristične napade.

Ker so letališča še iz časov Busheve vojne proti terorizmu preveč zastražena, naj bi se to dogajalo predvsem po kopnem in s pomočjo že obstoječih zvez, kar lahko pomeni, da nedavna aretacija radikalnih islamskih skrajnežev v Bosni ni zgolj naključje in da se je najbrž tvegano zanašati tudi na domnevno »nepoznanost« ne ravno zelo oddaljene tranzitne Slovenije.

Da je nevarnost realna, govorijo grožnje z maščevanjem vsem državam, ki sodelujejo v koaliciji proti islamskemu kalifatu, da smo že priče nevarni radikalizaciji skrajnežev in njihovih simpatizerjev, ki celo v demokratični Evropi že čedalje pogosteje izražajo prezir do povsem zgrešene zahodne politike do islamskega sveta, pa potrjujejo podatki o rastočem številu tistih mladih evropskih »džihadistov«, ki že imajo evropski potni list, ki iz protesta prestopajo v islam in ki za evropske predstave povsem nelogično vse večkrat odhajajo na pomoč »bratom« v vse bolj krvavi sirski in iraški vojni. Džihad očitno dobiva nekatere nove razsežnosti, ki niso več primerljive z Al Kaido in ki jim tudi Evropa ne bo kar tako ušla.