Tiskane izdaje
Kako prijetno je, ko zunaj svet divja in treska in onstran megalomanske, megalomljive steklene stene skozi sivino slutiš dvatisočmetrsko kamenje. Stoječ na vlažnem, toplem, v živžavu, po naključju neskregan z izbranko, veseleč se bivanja s klijočima sadovoma svojega semenja. Najbolj ofucano, poceni, pa vendar ravno zato vse redkeje na sporedu bi takšnemu ali podobnemu prizoru lahko rekel družinska sreča, sreča v četvero.
Reševalec iz vode ne drema, najstni smrkavci ne skačejo in ne škropijo, ker ne smejo, voda je božajoča, čeravno ni slana. Ja, še kako prelomno je, ko bitjece naredi prve korake, praznujemo tudi drugo stopnjo očlovečenja, prvo besedo, pozneje, ko nas tako pišoč nič več ne more presenetiti, pa se veselimo malenkostnosti, kot so prvi zamahi, s katerimi hčerka ostane na pravi, zgornji strani črte, ki zrak loči od vode. Sinku pa do podobnega napihovanja manjka še nekaj let. Do takrat so napihnjeni le rokavci pod levim in desnim ramenom. In če odrasli, preneseno naznačeni kot umirajoča žival, predemo v zavetju naproti svetnemu stampedu, kako vatirano se mora počutiti šele dete, ko ve, da je v skrbnikovi senci. Vloge so razdeljene, mati je fiksirana na enega, ata na drugega naslednika.
Plavajoča hčerčica si zaželi posebne pozornosti, kažoč prevale, vijake, premete v klorirani snovi, mati namigne, kako bo par prsnih, žabic, naredila zase, za svoje počutje, nevezano na mladiča, sinko, nikakor debelinko, pa ima počasi vsega dovolj, tudi rokavčkov, sname jih, sede na rob bazena, z nožicami malo pobinglja po mokroti. In ko opazi oddaljujočo se mater, ji samodejno sledi.
Kdo ve, res, kdo ve, kajti videl ali časa meril ni nihče, je minilo, da se je oče po naključju obrnil in si nakopal hčerino bentenje, ki bo z leti opredeljeno kot kletev. In tik pred seboj, kakšen meter globoko v vodi opazil telesce, ki brca, ki se – bori. Oče neslišno krikne, poglobi roke in iz vode potegne svojo kopijo, komaj rojevajočo se žvalco. Ta pljuva, skoraj bljuva, grabi po zraku, ki je hipoma težek, ko pride do vdiha, pa zajoče. Pa ne preveč, ne more, prekrčevito se oklepa očeta. In oče njega.
Kot v suspenznih filmskih prizorih sprva komaj opazna pičica v dalji nakaže, da se jasno nebo zlahka usodno sprevrže, tako sredi idile oče ni mogel slutiti, kako se lahko v strup preobrne vse, kar srce si sladkega od prihajajočih dni, kaj dni, ur, kaj ur, minut, kaj minut, sekund obeta. Sekunda zamujena, bi se ne vrnila. Nobena.
Ko mali k sebi pride, preskoči v materino naročje, glava familije pa zleze na suho in obsedi, obsedi.
Pravijo, da vizualizacija, prihodnostni prizor, izpeljan iz sedanjika, velikokrat pripomore k uresničenju želenega. Vizualizacija morebitnega, ki bi se lahko izrodilo iz pravkar doživetega, pa je hromeča.
Mati se je potihoma zahvalila že nekomu, da je vse ostalo tostran, hčerka je mirno vijačila in izpopolnjevala plavalno veščost, oče pa je nekoliko k sebi, nekoliko nazaj prišel šele čez kakšno uro, ko ga je sine, kot že tolikokrat, sitno poslal tja, kamor si pri štirih letih zmore predstavljati.
O vsem tem pa se morda kar natančno izreka italijanski pregovor: Easy come, easy go! Če ima kdo otroka, čigar ljubkovalna izpeljanka je lahko tudi Izi, je zadevščina toliko bolj prekrivna.
