Tiskane izdaje
Res je; da bodo kriminalisti slej ko prej potrkali na vrata ljubljanskega župana in vodje največje opozicijske stranke Zorana Jankovića, je bila pričakovana novica.
Najožji zavezniki so spektakularno hišno preiskavo presenetljivega zmagovalca zadnjih volitev napovedovali od trenutka, ko je vlado prevzel njegov najostrejši nasprotnik – Janez Janša.
Potem ko se pritok vedno novih obremenilnih dokumentov o domnevnih zlorabah in okoriščanju ljubljanskega župana in njegovih sinov z denarjem davkoplačevalcev nikakor ni ustavil, pa je dokaze vse bolj terjala tudi s politiko neobremenjena javnost.
To zgodbo bi bilo preprosto treba končati s trdnim epilogom: pravnomočno sodbo. Do tam pa je od današnje preiskave še dolga pot.
Organi pregona in pravosodni sistem so torej na težki preizkušnji. V različnih fazah postopkov je ta hip, poleg padlih tajkunov, tudi cela četa politikov. Od priljubljenih »lokalnih šerifov« (poleg Jankovića znova tudi mariborski župan Franc Kangler), pa do predsednika vlade in zdaj vodje opozicije.
Vprašanje, ali bi Janković zaradi teže sumov moral odstopiti kot župan ali predsednik stranke, je v tem kontekstu nepotrebno. Če najmočnejši politik v državi, premier Janša, ne prihaja na sodišče, javno dvomi v neodvisnost pravosodja in ne sprejema politične odgovornosti za obtožbe v primeru Patria, ni pričakovati, da bi to storili drugi.
Pozitivna Slovenija je danes enotno stopila v bran svojemu predsedniku. V tem, tako kot v drugih primerih, do morebitnega sodnega epiloga političnih posledic in pretresov verjetno ne bo. Tudi zato je za zdravje in preporod družbe ključno, da državljani, razočarani nad političnimi in gospodarskimi elitami in fiaskom slovenske tranzicije, v vseh zgodbah o domnevnih stranpoteh voditeljev ne zahtevamo nič manj od – resnice.
