Ekipa kompromisov

»Premišljeno sejanje v sedanjosti prinaša bogato žetev v prihodnosti.« Tako je zapisal Marjan Šarec junija v vabilu strankam k podpisu programskih izhodišč »za koalicijo prihodnosti, koalicijo za normalno in razvojno usmerjeno Slovenijo«. Ali je ekipa, ki jo je sestavil, to normalnost in razvojno usmerjenost države sposobna tudi uresničiti? V koaliciji petih plus Levica, ki jo narekuje volilni izid, je pač treba sklepati kompromise, vsaka stranka pa je predlagala svoje adute.

Sam se je uštel pri Tugomirju Kodelji in najbrž upa, da bo imel z Rudijem Medvedom srečnejšo roko za vodenje ministrstva za javno upravo, ki ga že takoj po prisegi vlade čakajo sindikati javnega sektorja s skoraj 700-milijonskimi, tudi nasprotujočimi zahtevami in zelo izkušenimi pogajalci na čelu. Kako bo vlada vozila, bo še bolj odvisno od tega, koliko sreče je imel pri izbiri drugih dveh mož – Andreja Bertonclja, ki bo držal roko nad državno blagajno, in Sama Fakina, ki mu je zaupal ureditev razmer v zdravstvu. Fakin ima težavo, ki je vgrajena že v koalicijsko pogodbo – da je brez odgovora, od kod bo vzela denar. Najti mora 500 milijonov evrov, ki bodo zmanjkali v zdravstvu, če bodo res ukinili dopolnilno zavarovanje.

Bodoča ministrica za delo, družino in socialne zadeve Ksenija Klampfer pa se je podatkom izogibala, a je vseeno konkretno naštevala, komu vse bodo več dajali, zato je njeno predstavitev najbolj pohvalil predstavnik Levice. Najbrž pa stališč ni kaj dosti usklajevala s strankarskim kolegom Zdravkom Počivalškom, ki bo edini ostal še drugi mandat v isti pisarni.

Od Šarčeve politične spretnosti bo veliko odvisno, kaj bo državi v resnici prinesla kombinacija starih obrazov v novih resorjih in novincev v politiki na državni ravni.