Tiskane izdaje
Tretji program televizije Slovenija je »zaslovel« kot parlamentarni program, torej kot kanal, prek katerega bi državljani v živo, neposredno spremljali svoje predstavnike v skupščini. Čeprav se zdi osnovna premisa teh prenosov, da namreč surov material lahko bolje informira, razsvetli državljane glede ključnih zadev v državi od novinarsko obdelanega prispevka, zgrešena, je v nasprotju
s pričakovanji prav na tem programu pogosto mogoče zaslediti zanimive pogovorne oddaje in soočenja – zato bi jih lahko RTV, mimogrede rečeno, bolje oglaševala in vsaj na spletu o njih podala kakšno informacijo.
Med takšna intrigantna soočenja sodi tudi petkova oddaja Slovenija in Evropa z voditeljem Miho Šaleharjem. Njen namen je bil, če povzamemo, z gosti podati samorefleksijo medijev, še posebej med aktualno predvolilno kampanjo.
Osnovno vprašanje voditelja trem predstavnikom medijev – Goranu Novkoviču, uredniku Žurnala 21, Petru Jančiču, novinarju Dela, Igorju Kršinarju, novinarju Reporterja – ter medijski teoretičarki in analitičarki Sandri Bašič Hrvatin je bilo, koliko mediji sledijo temam, ki jih lansira strankarska politika, in koliko sami formulirajo vprašanja, teme in agende za te politike. Zdi se, da je vprašanje razumela Sandra Bašič Hrvatin, medtem ko so predstavniki medijev vedno znova zašli v obnovo primerov lastne novinarske prakse. Tako so, denimo, analizirali pojav Jankovića in Viranta v okviru sedanjega strankarskega univerzuma, namesto da bi razmišljali, kako mediji ta pojav obravnavajo, kakšno mesto naklonijo politikom kot blagovnim znamkam oziroma koliko so sposobni zavrtati pod marketinško podobo kandidatov.
Tudi opozorilo Bašičeve, da morda demonstranti pred Borzo postavljajo za državljane bolj relevantne agende, ki bi jih morali povzeti novinarji, ni naletelo na plodna tla. Sogovorniki so raje podvomili o primernosti Borze kot prostora demonstriranja in razmišljali, ali v Sloveniji sploh imamo pravi kapitalizem (skratka, zakaj sploh protestirajo?). Ali, razpravljali so o danih vsebinah, ko bi morali prevprašati njihov izbor in vsenavzočnost tem, ki se prikazujejo kot naravno dane, denimo, poročanje o najbolj priljubljenih politikih, ne pa morda o bolj marginalnih. Na zadnje vprašanje, kakšno volilno kampanjo bi si želeli, je Bašičeva ponovno poskusila prodreti s tezo, da bi se morali mediji izogniti poročanju s tiskovnih konferenc in namesto tega sami odpirati relevantne teme, zgodbe, ki zadevajo državljane, ter s tem prisiliti politike, da se tudi oni ukvarjajo z njimi.
V oddaji je poleg prepričljivega nastopa Bašičeve izstopilo dvoje: spreten voditelj, ki zna povzemati že rečeno, postavljati podvprašanja, vljudno prekiniti govornika, kadar se ta
izgubi v govoričenju, in obenem vztrajati pri izbrani temi,
ter pomanjkanje razmišljanja in refleksije o lastnem početju na strani novinarjev in urednikov. Z besedami Bašičeve: novinarji vidijo drevesa, bolj poredko tudi gozd. Podoba slovenskih medijev je iz te perspektive žalostna, toda po drugi strani ugled novinarske profesije, njenega poslanstva, vsaj delno rešujeta oddaja, ki si upa takšno temo postaviti v središče, in njen voditelj, ki zna to dimenzijo medijev odlično izpostaviti.
