Ekrani v ogledalu: Na svoji žemlji

Prvi del satirične animirane serije Na svoji žemlji, ki bo – zaradi varčevanja, seveda, – zelo verjetno tudi zadnji, nas prestavi v Jebovlje. Gre za nekakšno preslikavo slovenskega političnega prostora na ljudi in opravila v majhnem mestu. Njegove slikovite prebivalce spoznavamo skupaj z novinarko Mojco Mavec, ki o Jebovljah pripravlja televizijsko reportažo. Tako vstopimo v Borčijevo cvetličarno, Zokijevo gostilno, kjer pije kavo Milko (Kučan) spoznamo čredo ovac Ivana (Janše), če se osredotočimo le na glavne like.

Osnovna premisa Na svoji žemlji je, da je slovenski politični prostor razklan, kjer med prijatelji Ivana in prijatelji Milkota ni pomiritve, kar denimo podčrtuje prepad v mestu, ki nosi pomenljivo ime Ideološki prepad. Pri tem avtorji – scenarij podpisuje Bojan Krajnc, režijo pa Klemen Dvornik – satiro, kot se za ta žanr spodobi, gradijo predvsem na karikaturi prevladujočih (značajskih) potez politikov. Do zapleta pride, ko novinarki (s pomočjo Milkove spletke) ukradejo sedež s kolesa, potem pa razdeljeni prebivalci Jebovelj vendarle stopijo skupaj in ji priskrbijo novega z dodano vrednostjo; deluje namreč tudi kot seksualni pripomoček.

Na svoji žemlji je izdelek vsaj dela ekipe, ki je sodelovala že pri oddaji Hri-bar, in temelji na razvitju tistega njenega dela, v katerem so nastopali animirani liki. A za razliko od oddaje, kjer se je Sašo Hribar z animiranimi junaki dovolj zabavno odzival na aktualne (politične) dogodke, ima serija nekaj težav. V prvi vrsti se zdi, da je premisa o razklanosti prežvečena, nanjo pa ustvarjalci nanesejo posamične (ne preveč komične) štose prevelikega števila junakov. Trdna struktura, ki, denimo, za oddajo Hri-bar ni bila tako bistvena, je za serijo ključna, saj omogoča, da komičnost likov, štosov izstopi in se razvija.

Ob tem velja vendarle poudariti, da serijo ustvarja ekipa, ki nedvomno premore komičnega duha, potrebnega za politično satiro. Na svoji žemlji pa bi lahko šele skozi kontinuirano ustvarjanje, torej če bi res postala serija, razvila potenciale, ki so v prvem delu zgolj nakazani. Z drugimi besedami, prav razvijanje tako rekoč neobstoječega, pri nas zanemarjenega ter obenem zelo zahtevnega žanra politične satire bi morala biti ena prioritet nacionalne televizije.