Ekrani v ogledalu: Tut Domicelj ga je rapu

V letu hip hopa je gledljiv in nedvomno pomemben dokumentarec o začetkih te sodobne urbane kulture, a ima hkrati nekaj težav.

Objavljeno
10. november 2011 11.08
Posodobljeno
10. november 2011 12.00
Anuška Delić, Ozadja
Anuška Delić, Ozadja

S slovenskim hip hopom je tako, da je … slovenski. Glede na siceršnjo zgodovino hip hopa so bili njegovi začetki pri nas zapozneli in, čeravno obteženi z dozo uporništva, zlasti v znamenju emulacije. Dokler ni na ulice treščil album Leva scena Alija Ena. Postal je temelj nacionalno specifičnega rapa, naj gre za muziko ali besedila, plošča pa je utripala v subverzivnosti, ki jo je odtlej v tem žanru uspelo replicirati le redkim. Zato je Tone Stojko v filmu povsem pravilno ugotavljal, da bi album v današnjem času lahko prodali 
v precej več kot šest tisoč izvodih, kolikor jih je pošlo leta 1994.

In če je dokumentarni film režiserja Borisa Petkoviča kaj lepo ilustriral, je bilo to dejstvo, da imamo danes pri nas peščico izstopajočih raperjev in kopico posnemovalcev, ki jim bolj kot družbena kritičnost krila daje nastopaštvo. No, in da se imajo tako Velenjčani kot Fužinci za predstavnike slovenske različice newyorškega Bronxa. Kar je smešno.

Vse to je pravzaprav strnjeno že v prvih kadrih filma, ki so zapolnjeni z rapanjem ICO, ki ritmu, kolikor smo lahko razbrali, sledi s pomočjo slušalk v ušesih. A brez njih ni znal rapati? Retorično vprašanje. Daleč so časi pravega rapa in vse manj je takih, ki se ga še spomnijo.

Slovenski se je začel, verjeli ali ne, s Tomažem Domicljem in Bananami, 
z Janijem Kovačičem in 
s predstavo Hamlett Packard (Sebastijan Cavazza, Zdravko Duša, Brane Zorman). Nato je smučal in rapal Jure Košir, pa Klemen Klemen in, kot zapisano, Ali En. Prav slednja sta tedaj, sredi devetdesetih let, uprizorila edini približno verodostojni raperski boj, ko je namreč Ali En v komadu nasadil Koširja, njegov Pasji kartel (prej Košir Rap Team) pa mu je odgovoril.

Potem se je rap, če sledimo naraciji, do 2000. godil po klubih in kleteh v Ljubljani, Mariboru, Velenju, Murski Soboti, Novi Gorici, Kranju, na Obali in še kje. Tedaj je izšla prva uradna kompilacija slovenskega hip hopa, ki je ustoličila (Murata in) Josa ter komad dvojca Da II Deuce katapultirala v film z Nicole Kidman. Pa tudi Klemen Klemen je izdal svoj prelomni album Trnow Stajl. Ampak po mnenju ustvarjalcev dokumentarca se za tem ni zgodilo nič res pomembnega, dokler se niso pojavili (najprej 'fristajlerji' in potem raperji) Trkaj, Zlatko in N'Toko. Zadnji z gotovo najbolj edinstvenim raperskim slogom pri nas.

V letu hip hopa je gledljiv in nedvomno pomemben dokumentarec, ki kliče po seriji drugih, ki bi se ukvarjali 
s koreninami vseh podzvrsti sodobne urbane kulture, a ima hkrati nekaj težav. Prva je dolžina. V eno uro pač ni mogoče stlačiti vse pod- in nadzemeljsko hiphopersko vrenje skoraj dveh desetletij, ne da bi bili pri tem pavšalni.

In pavšalnost je drugi problem filma. Ta se na portretu prve, začetniške faze slovenskega hip hopa sicer manj pozna, saj gre za obdobje, o katerem vlada neformalni konsenz o raperski pomembnosti, četudi je iz njega marsikdo izvzet, toda v orisu obdobja po letu 2000 začne strmo naraščati. Bržčas sorazmerno s simpatijami in sovraštvom med različnimi domačimi hiphoperji in njihovimi recenzentsko-promocijskimi zagovorniki. Če strnemo: gledali smo dober, toda pretežno subjektiven pregled slovenskega hip hopa.