Eksodus

Tako žalostnega uvodnika, kot ga začenjam pisati zdaj, nisem pisala še nikoli. Odkar pomnim in odkar pomnijo naše babice, smo bili Slovenci vedno tesno navezani na svojo deželo. Seveda je bilo nekaj močnih zarez, kakršna je bila druga svetovna vojna, po kateri je zbežalo na tuje veliko število Slovencev. Zdaj ni vojne, živimo bolje kot kadarkoli v zgodovini, socialni sistemi delujejo, tako da tudi v krizi prav do konca lačen najbrž ni nihče. Toda kljub temu s(m)o začeli Slovenci množično zapuščati svoje domove. In – logično – odhajajo sposobni in izobraženi, ki jih v tujini z veseljem sprejemajo.

Vsak lahko gre kamor hoče v tem globaliziranem svetu in dejstvo, da si je v zadnjih štirih letih poiskalo boljše mesto pod soncem več kot 20.000 prebivalcev Slovenije, je morda za vsakogar od njih srečna okoliščina. Toda veliko odseljevanje državljanov iz države, že pravi eksodus, najbolj jasno kaže pravo stanje v naši državi. Tako množičen odhod Slovencev iz Slovenije je zgovoren sam po sebi: v tej državi in v tej družbi se niso počutili dobro. Predvsem pa na vse nas lega temen plašč brezperspektivnosti.

Vse krize, ki se vrstijo po svetu zadnjega pol stoletja, potekajo po istem mednarodnem vzorcu. Vanj so padle in ga pomagale izpeljati tudi domače politične in gospodarske kvazi elite po osamosvojitvi, ki so z mafijskimi zakoni omogočile rop skupnega premoženja. In resnično žalostno je, da naše prelepe dežele, kakor jo opisujejo tujci, kadar pridejo k nam na obisk, za nas same ne znamo voditi tako, da bi v njej vsaj približno zadovoljno živeli. Vladajoči morajo zelo kmalu prenehati z mantro o krizi in se zamisliti nad svojimi potezami. Modre države si prizadevajo obdržati vsaj svoje izobražene ljudi, v katere so veliko vložile. Kaj pa mi?