Tiskane izdaje
Glede na to, da je bilo deset sodelujočih izvajalcev izrecno vabljenih, so prireditelji verjetno zavestno sklenili par kompromisov. Po eni od Mariovih oddaj pred nekaj nedeljami sem se celo bal, da hoče TVS sforsirati Nino Pušlar in Hadži Halef Omarja ben Fušarafa ibn Naberja. Zakaj ne bi bil presenečen? Prištejmo k temu še Rock Partyzane s stupidno dediščino Agropopa, cepljenega na soundtrack Pastirja Kostje, in morda še koga.
Toda pod črto je dejstvo, da so letos pripeljali na oder večinoma novo generacijo glasbenikov — ne nujno začetnikov, seveda, na čelu s Tabuji in Leeloojamais — ali celo outsiderjev na tej dosedanji ema-sceni. To se je zelo poznalo na glasbenem povprečju tegale večera.
Nekje vmes sem pomislil, da Darja Švajger, Mojca Mavec in Severina Vučković (with all due respect) niso najbolj posrečena sestava žirije za prenovljen koncept izbora — so pač ženske starega glasbenega kova, tako rekoč tradicionalistke, morda le za stopnjo bolj advanced od sive eminence Mišel Molk, ki je nekoč vedrila in oblačila emo, četudi ni žirirala.
Toda koncu so me s shortlisto finalistk prijetno presenetile. Darjina, Mojčina in Severinina odločitev je bila sicer le deloma glasbena, v precejšnji meri pa tudi politična — no, kulturna. Naj razložim.
Osebno sem navijal za April, niti slučajno za Majo Keuc. Prva se mi zdi simpatična prikazen, druga pa dolgočasna punca iz sosednje ulice. Prva je s svojo plastično odštekanostjo ravno pravšnja za provociranje poštirkanih Slovencev, navajenih lutk v stilu Maje Keuc in Nine Pušlar. Treba pa je tudi ceniti Aprilino neženirano posnemanje Lady Gaga, saj s tem dokazuje, da si hoče stežka pridobiti popularnost, ne da bi jo kdo kaj podaril ali spregledal. Poglej to to kozo s temi špegli, kakšna je, ah, ne, kaj hujšega, kaj vendar glumi s psevdonimom in sámo sebe mistificira, brez veze.
Lady Gaga že-že, ampak ne po slovensko. Tega ne rabimo. Naše glasbenice naj ne izkoriščajo poceni trikov, ne? Seveda, po tem so znane.
Pozitivno in pogumno je bilo tudi to, da je April tekovala z dance komadom. Nisem ravno fan tega žanra, ni mi pa nevšečen, je pa vsekakor zanimivejši, pametnejši, urbanejši kot sicer spretno, majestetično in s specialnimi efekti zaranžirana evrovizijska štanca Maje Keuc.
Žirija je skratka demokratično izbrala dva paradigmatična komada: ultramodernega in klasično evrovizijskega, za vsakogar nekaj. Škoda. Lahko bi za finale zvito izbrala April in najbolj zanič izvajalce in jo s tem tako rekoč avtomatično plasirala v Düsseldorf. Tako pa je spet vox populi povedal svoje. Tudi prav. Samo da ne bodo razočarani, če se reprezentantka ne bo uvrstila niti v finale. Take glasbe smo se na evrovizijah naposlušali že v devetdesetih.
Na začetku sem mislil, da si bom letošnjo emo zapomnil po tem, da so Severini dodelili napačno stilistko oz. frizerko. Saj, koga bi ji pa naj dali, če ne nekoga s TVS? Toda nazadnje se je tako izteklo, da si ga bom zapomnil po voditelju Klemnu Slakonji. Zlasti v zadnjem delu, v vlogi imitatorja, stand-upa in popevkarja je bil huronsko dober!
Da je ema vsako leto v studiu, je za TVS bolj praktično. Res je sicer, da so si letos dali nekaj več dela s postavljanjem nekakšnega Mad Max koloseja okrog in okrog scene in z režiranjem vreščečih navijačic. Ampak nekaj mi je šlo ves čas po glavi: zakaj eme ne zorganizirajo v Stožicah? Resno! Kasirali bi ne le od televotinga, temveč še od prodaje 12.000 vstopnic. Nenazadnje pa bi prireditvi - če jo že mislijo nekako revitalizirati - dali precej večjo težo, če bi jo množice lahko spremljale v živo.
Potem pa sem se spomnil, da to najbrž ne pride v poštev že zato, ker ne bi znali ozvočiti dvorane.
