Emil Milan Pintar: Slovenija na poligrafu demokracije

Škandal, ki je nastal s ponarejanjem arhivskih dokumentov v »glavni pisarni« SDS nehote poraja številne vzporednice in asociacije. Ne samo, da znova dokumentira metode, ki jih pri svojem političnem delu uporablja SDS; takšen način dela največje politične stranke celotno Slovenijo v očeh evropskih demokratov potiska nazaj na zemljevid Balkana.

Objavljeno
03. marec 2011 21.58
Posodobljeno
04. marec 2011 05.45
Emil Milan Pintar, dipl. filozof in sociolog
Emil Milan Pintar, dipl. filozof in sociolog
Ljubljana - Že pred časom sem zapisal, da imajo (takratni) črnogorski predsednik Milo Đukanović, pokojni Slobodan Milošević, odstopli Ivo Sanader in nesrečni Janez Janša v očeh tujih analitikov in politikov nekaj skupnega. Tujina jih je namreč razumela in označila za neperspektivne ostanke iz obdobja osamosvajanja nekdanjih jugoslovanskih republik, »neprimerne« za vodenje sedanjih samostojnih držav, ki si želijo svojo prihodnost videti v Evropski uniji.

V vseh štirih »nacionalnih voditeljih« je namreč tujina že pred časom zaznala izrazite tendence po samodrštvu in avtoritarnosti, s primesmi kulta osebnosti. Kot realno je ocenila nevarnost, da bi države, ki bi jih vodili, postale nedemokratični režimi, s »prilagodljivim« pravnim (ne)redom, na meji mednarodne legitimnosti. Družbe s takšnimi vladavinami bi postale razvojno neperspektivne, politično nestabilne, skorumpirane čez še sprejemljivi obseg. Takšne družbe stalno pretresajo politični škandali. Skratka, to so družbe, ki jih normalne demokratične države ne želijo v svoji soseščini, saj z njimi ni mogoče solidno sodelovati, njihovi voditelji pa povzročajo zadrege, kjer koli se pojavijo. Prej ali slej takšne družbe postanejo breme mednarodne skupnosti.

»Evidentno samodrštvo«


Seveda ta skupna lastnost »evidentnega samodrštva«, ki je lastna vsem štirim naštetim politikom (danes bi bilo morda treba dodati še Hashima Thaqija), še ne pomeni, da so ti gospodje politiki »enaki«, da uporabljajo enake metode v želji, priti na oblast, ali enake metode vladanja. Še več, različna so tudi njihova politična izhodišča.

Črnogorskega predsednika je Italija obtožila mafijaštva in mednarodnega tihotapstva z edinim ciljem – s kriminalnimi metodami pridobiti zasebno bogastvo. Miloševića je Evropa obsodila zaradi nevarnega nacionalizma in političnega likvidatorstva. Sanaderja je obtožila sistemske skorumpiranosti in pranja denarja v obsegu, ki za seboj vleče korumpiranje številnih mednarodnih institucij. Podobna je bila najprej ocena za Janeza Janšo, le da se bo zdaj ocenam finančne neskrupuloznosti polagoma pridružil še očitek ponarejevalca zgodovinskih dejstev oziroma politične brezobzirnosti.

Prav zaradi naštetih razlik med »štiriperesno deteljico« je bil tudi odziv evropskih demokratov do vsakega od njih specifičen: Miloševića so postavili pred mednarodno kazensko sodišče in ga obtožili genocida, Sanaderja so »odstopili« in mu bodo sodili za državni gospodarski kriminal (korupcija, pranje denarja), Đukanovića so razglasili za »oviro pri vstopanju Črne gore« v Evropsko unijo in ga pregnali v politično ilegalo. Položaj Janše je nekoliko specifičen, predvsem zaradi drugačnega odnosa evropskih držav do Slovenije in njihovega zaupanja v naše demokratične norme. Zato so pritisk nanj (in na Slovenijo!) začeli izvajati postopoma in previdno: najprej ga niso spustili v mednarodno zvezo socialdemokratskih strank, ko to ni zadoščalo, so mednarodni mediji začeli objavljati informacije o korupciji na »vladnem nivoju« (afera Patria).

Mati vseh slovenskih afer: tihotapljenje orožja

Tihotapljenje orožja v večjem obsegu je ponavadi oblika državnega kriminala, saj so proizvajalci orožja praviloma »državna podjetja«, orožarska pota pa razmeroma dobro dokumentirana. V tihotapljenje so ponavadi vmešani vplivni vojaški ali politični funkcionarji, zato so ta dejanja javnosti malokdaj povsem razkrita, tudi če jih spremljajo nečedna dejanja posameznikov. Države pri varovanju svojega ugleda ponavadi prikrivajo in zanikujejo večino dejstev ali tihotapljenje v celoti. Zanikanje teh dejstev, pozabljanje posameznosti, spretne ali manj spretne laži o vpletenih tako ne pomenijo nič ali manj kot nič.

To velja tudi za Slovenijo. Neizpodbitno dejstvo je, da so naši osamosvojitveni politiki sodelovali pri tihotapljenju orožja. Vse drugo je zavito v meglo: kdo je pri tem sodeloval, koliko sredstev je izginilo, kam vse so bile namenjene pošiljke, od kod so prihajale. Vsa »poročila« o tem stvar še bolj zamegljujejo, saj se številke o vrednostih, podatki o dobaviteljih in kupcih ter podatki o transakcijah še zdaleč ne ujemajo, pogosto niti v istem poročilu ne, kot kaže Frangeževa knjiga.

Slovenija (torej: njen politični vrh) ni zainteresirana za iskanje resnice, kakršen koli je že njen razlog. Zarota molka je močnejša kot politična nasprotja med levico in desnico: vse v imenu nekakšnega nacionalnega interesa, s katerim se v politiki pogosto in praviloma prikrivajo zasebne nečednosti.

Vendar dejstva obstajajo. Nekaj je dokumentirano pri prodajalcih, nekaj pri kupcih, nekaj pri prevoznikih in posrednikih, nekaj v različnih tajnih službah. In ta dejstva venomer grozijo prekupčevalcem in tihotapcem, toliko bolj, ker jih je mogoče zlahka ponarejati, saj celota tihotapskih transferjev tako verjetno ne bo nikdar razkrita v celoti.

Ta dejstva ali »dejstva« grozijo tudi gospodu Janši. Drobci informacij o njegovih orožarskih poslih se v javnosti pojavijo vselej, kadar se mu domači politični rating dvigne čez nenevarnih 20 odstotkov, in to ne more biti naključje. Pa ne verjamem, da jih »spušča« Slovenija. Po mojem prepričanju so te informacije (ali »informacije«) samo posamezna opozorila mednarodne javnosti, naj Janša v svojih vladarskih ambicijah ne gre predaleč. Da je sovpadanje teh pojavov zgolj naključje, lahko verjame le človek brez domišljije ali človek brez slabih političnih izkušenj; zadnjih skoraj ni.

Slovenija
v demokratični pasti

Toda Janši ta opozorila doslej niso zadoščala. Če je tuja diplomacija z delnim odobravanjem še tolerirala njegov brezobzirni napad na nekdanjega predsednika Kučana, je njegov napad na sedanjega predsednika Türka brez dvoma politični faux pas.

Pri tem ne gre zanemariti, da sta oba napada izvedena na skoraj identičen način. Pri Kučanu se je začel z iztrganim citatom iz njegovega govora in ponarejanjem pomena besed, pri sedanjem predsedniku s ponarejanjem dokumentov iz arhiva, s katerimi se je SDS v času svoje vladavine očitno izdatno oskrbela. Oba manevra sta torej izvedena v dobri politkomisarski maniri nekdanje Kominterne, s katero ne Kučan in ne Türk nimata nič skupnega. V obeh primerih gre za uporabo metode, ki jo gospod Janša tako rad očita drugim: najprej poskus politične diskvalifikacije, nato, če bo nujno, poskus politične likvidacije.

Slovenija se je s to novo afero znašla v nevarni situaciji. Če se po eni strani, v notranjih zadevah, velikemu številu ljudi dozdevata Janša in njegova SDS normalna alternativa neuspešnosti sedanje Pahorjeve vlade, nam daje tujina jasne sigale, da bi jo ponovna Janševa zmaga spravila v zadrego. Še več, da je takšna opcija zanjo tako rekoč nesprejemljiva.

Seveda ne verjamem, da bi tujina neposredno posegla v naše notranje zadeve (da bi se na primer vmešala v naše volitve), toda hkrati sem skoraj prepričan, da bi v primeru domače politične zmage ljudi, ki so sodelovali pri državnem tihotapljenju orožja (ne glede na to, da to prekupčevanje danes upravičujemo z nacionalnim interesom), odzvala močno odklonilno. Najprej verjetno s postopno objavo informacij o preprodajanju orožja, ki bi Janšo močno obremenile (ne pozabimo, da ta mati vseh afer pri nas ni bila nikoli razčiščena!) in mednarodno osamile (diskreditirale, izločile), nato, če bo treba, tudi z mednarodnim sodnim preganjanjem.

Postavljala se bodo vprašanja, čigavo je bilo orožje, najdeno na mariborskem letališču, komu je bilo namenjeno, ali so obstajali računi v tujih bankah, na primer tudi v LB Frankfurt, kje je končal denar od prodaje orožja, od kod je prišla ladja – iz Rusije, kakor trdijo nekateri (je torej Rusija pošiljala orožje Hrvatom zoper Srbe!?), ali iz Francije in tako dalje.

Skrajno neprijetna vprašanja, skrajno neprijetni odgovori, na katere ni verodostojnih demantijev, kakor je jasno pokazala Janševa govorica telesa, ko se je v televizijski oddaji kljub pomoči gospe Peskove neprepričljivo branil obtožb gospoda Tomulića. V tej celotni zgodbi še najbolj preseneča označevanje Tomulića za »hrvaškega kriminalca«, čeprav je vsem jasno, da ni nič večji ali nič manjši kriminalec ali domoljub kot nekateri drugi, ki so takrat verižili z orožjem. Razlika je morda le ta, da Tomulićeva kariera ni nikdar segla dovolj visoko v politične ali vojaške vrhove, da bi ga ti zaščitili pred posegi tožilstva ali sodstva oziroma da bi lahko njihove obtožbe razglasil za »političen konstrukt«.

Namesto sklepa

Zmanjševanje ugleda in zaupanja v Pahorjevo vlado ter sopomensko povečevanje števila Janševih volilnih glasov postavlja Slovenijo pred težko preizkušnjo: bo z izvolitvijo Janše tvegala težko pridobljeni mednarodni ugled in mednarodno osamo, navsezadnje pa gotovo tudi svoje demokratične standarde – ali bo iskala drugačno alternativo. Ta volivcem danes res še ni operativno ponujena, toda nedvomno obstaja. Da bi se izognila pasti, v katero jo sili sedanje nezadovoljstvo s Pahorjevo vladavino, namreč ne gre spregledati dejstva, da bi se z Janševo zmago zgodila nekakšna »vrnitev odpisanih«, tako ljudi kot metod.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.