Enakost pred mafijo

»Vsakdo ima skladno z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Država skrbi za zdravo življenjsko okolje. Za ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti.« To piše v 72. členu slovenske ustave.

Kako posameznik ta člen razume, je precej odvisno od tega, s katerega stališča bere ustavo. Ko ustavo bere lastnik podjetja, ki zbira in predeluje odpadke, 72. člen gotovo razume drugače kot vrtičkar v njegovi soseščini. Tudi lastnik podjetja, ki zbiralcu dobavlja odpadke, ta člen razume nekoliko drugače od lastnika stanovanjske hiše blizu podjetja, polnega odpadkov.

Bolj kot to, kako ustavo bere in razume kdo od zgoraj omenjenih, je pomembno, kako jo razume pristojni predstavnik države. Ta mora skrbeti za zdravo življenjsko okolje. Tako piše v ustavi. Da država zadeve prepogosto razume tako, da je to bolj v prid industriji kot sosedom, vrtičkarjem, vam bo povedal vsakdo, ki ima resne izkušnje z okoljskim aktivizmom.

Borec za čisto okolje Uroš Macerl dvomi, da je nedovoljeno onesnaževanje okolja na škodo ljudi sploh mogoče brez pokvarjene in podkupljive oblasti. Poudarja, da gre pokvarjena oblast pogosto tako daleč, da poskrbi, da to, kar danes velja za nedovoljeno onesnaževanje, jutri postane dovoljeno. Torej iz navadnega kriminalca država v mafijski maniri naredi poštenega poslovneža. Za pest evrov.

Ustava ima tudi 14. člen, ta govori o enakosti pred zakonom. Kako enakega pred zakonom se počuti vrtičkar, ki mu je država v bližino vrta dovolila postaviti Kemis? Kako se ta človek lahko počuti enakega pred zakonom, ko po televiziji vidi, da ta ista država vrtičkarja za Bežigradom v Ljubljani ščiti celo pred hrupom gradbenih strojev? Dve državi in en narod, ki ne ve, ali mu ne vlada mafija.