Erdoganov konflikt s Kurdi se bo poglobil

V pretežno kurdskih mestih so volivci in volivke pričakovano glasovali proti ustavnim spremembam.

Objavljeno
18. april 2017 22.30
TOPSHOT-TURKEY-BLAST
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Vpogled v volilne rezultate nedeljskega referenduma, ki ga je bilo marsikje v Turčiji mogoče razumeti kot glasovanje o zaupnici predsedniku Erdoğanu, je poveden. Ustavne spremembe so skupaj s predsednikom največjo podporo dobile na podeželju. Vladajoča Stranka pravičnosti in razvoja (AKP) ima največ podpore v Anatoliji, ustavne spremembe pa so »padle« v treh največjih turških mestih – Istanbulu, Ankari in Izmirju. Podpora predsedniku Erdoğanu in njegovi fiksni ideji uvedbe predsedniškega sistema je bila majhna tudi v krajih na turški sredozemski obali, ki je tradicionalno liberalnejša.

Ustavne spremembe v prihodnjih dveh letih niso dobile podpore v vseh pomembnejših provincah z večinoma kurdskim prebivalstvom. V Diyarbakıru (67 odstotkov proti), Siirtu, Hakkariju, Batmanu, Siranku, Mardinu, Vanu, Agriju, Ardahanu, Igdirju in drugih pretežno kurdskih mestih so volivci in volivke pričakovano glasovali proti ustavnim spremembam (od 52 do 80 odstotkov glasov proti). Kurdska udeležba na nedeljskem referendumu je bila sorazmerno visoka, še posebno v kontekstu množičnih čistk in aretacij v mesecih po lanskem spodletelem poskusu vojaškega državnega udara. To velja predvsem za kurdsko levičarsko Demokratično ljudsko stranko (HDP), ki je pred dvema letoma na parlamentarnih volitvah dobila 13 odstotkov glasov in dodobra pretresla turško politično prizorišče, predvsem pa vladajoči AKP (in predsedniku Erdoğanu) preprečila, vsaj začasno, da bi samostojno vodila državo.

To je bil eden ključnih trenutkov preobrata tako turške kot kurdske zgodbe. Še pred dobrima dvema letoma sta bila Erdoğan in AKP v zelo dobrih odnosih s kurdsko skupnostjo, če seveda odmislimo Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki je kljub podpisu mirovnega sporazuma leta 2013 ideološko ostala v 80. oziroma 90. letih prejšnjega stoletja. Kurdski volivci in volivke so pri Erdoğanovem političnem vzponu in rasti Stranke pravičnosti in razvoja odigrali tudi zelo pomembno, če ne celo odločilno vlogo: pred nekaj leti je bilo mogoče govoriti celo o »taktičnem zavezništvu«. A to se je s političnim vzponom HDP in ranjenim patriarhalnim ponosom oblasti kmalu porušilo.

Ko so Turčijo poleti 2015 kot odmevi sirske vojne začeli pretresati samomorilski napadi, je predsednik Erdoğan dežurne krivice iskal tako v samooklicani Islamski državi kot v Kurdski delavski stranki. Ta je res zelo hitro prijela za orožje in precej pripomogla k ponovnem izbruhu vojne na jugovzhodu države. Erdoğan je tako kot propadli puč ponovne spopade izkoristil za krepitev »nacionalne substance« in obračun s kurdsko politično opozicijo.

Načelno se sicer zmerni HDP, tudi po ponovljenih parlamentarnih volitvah še vedno tretji največji stranki v turškem parlamentu, v ključnih trenutkih ni uspelo dovolj distancirati od PKK, kar jo je oslabilo med lastnimi volivci in volivkami, Erdoğan in politične institucije pod njegovim nadzorom so začeli množično zapirati vodilne člane stranke – vključno z obema voditeljema Selahattinom Demirtaşom in Figen Yüksekdağ, ki sta iz zapora sodelovala v predvolilni kampanji pred nedeljskim referendumom, toda njuna stranka je v zadnjih dveh letih preprosto doživela preveč udarcev, da bi lahko bila odločilni dejavnik pri preprečevanju na referendumu sprejetih ustavnih sprememb in tistega, kar bo razdvojeni Turčiji sledilo v prihodnjih mesecih in letih.