Tiskane izdaje
Predsednik turške vlade Tayyip Erdoğan iz dneva v dan zaostruje svojo retoriko − in dejanja − do miroljubnih protestnikov v Istanbulu, Ankari in še vsaj 55 drugih turških mestih, kjer so že enajst dni protesti proti naraščajočemu totalitarizmu in aroganci z božjim sindromom okuženega turškega voditelja.
Očitno je, da je Erdoğan izgubil kompas in da je nehal poslušati svoj krog svetovalcev ter najbližjih sodelavcev. Ker so protestniki, ki so se v Istanbulu postavili v bran zadnji večji zeleni površini v središču mesta, ranili njegov gigantski ego, je bilo, kot mi je v Istanbulu dejala novinarska kolegica, ranjenih več sto, v resnici približno 4000 ljudi. Dva protestnika sta umrla.
Čeprav protestniki od predsednika vlade niti približno ne zahtevajo veliko − le opravičilo, nekaj spoštovanja in ustavitev rušenja parka Gezi −, jih Erdoğan, ki bi že s kančkom taktiziranja popolnoma umiril razmere v državi in z lahkotnim manevrom zadovoljil tako rekoč celotno državo, ne posluša. Nasprotno. Primitivnost in absolutna neosnovanost njegovih žalitev se stopnjujeta. Voditelj, ki v desetletju svoje (ekonomsko zelo uspešne) vladavine ni delal napak, je žalitve v zadnjih dveh dneh »dopolnil« še z grožnjami. Iracionalnost Erdoğanovega sicer do zdaj vedno strogo racionalnega, celo oportunistično-pragmatičnega delovanja, se nevarno povečuje. Iracionalno dejanje na iracionalno dejanje pa vedno in povsod vodi v − razdejanje.
Prav vsakomur v Turčiji in regiji je jasno, da si Erdoğan − tako v humanističnem kot v gospodarskem in političnem smislu − ne more, ne sme privoščiti razdejanja. Za kaj takega ni enega samega razloga, a zdi se, da si predsednik turške vlade, ki si je v zadnjih tednih na sorazmerno zdrave noge nadel z neozdravljivimi glivicami okužene diktatorske čevlje, v katerih so pred njim (po protestnikih) med drugimi hodili Hosni Mubarak, Moamer Gadafi in Bašar al Asad, prav želi, da bi po ulicah turških mest tekla kri. Ironično je, da so protestniki tisti, ki si želijo miroljubnega in čimprejšnjega konca največjih protestov v zgodovini moderne Turčije. Protestov, ki so za vedno porušili zid strahu in pokazali, da v Turčiji živi zelo močna in pisana civilna družba. Ta deluje popolnoma ločeno od opozicijskih strank, ki so takoj poskušale »uzurpirati« proteste. Ulica jih je refleksno in reflektirano zavrnila. Protestniki, večinoma izobraženi in sekularni pripadniki srednjega sloja ter urbana mladina, se namreč dobro zavedajo, da tradicionalne turške politične stranke v resnici niso prav nič manj nazadnjaške in (vsebinsko) konservativne kot vladajoča Stranka pravičnosti in razvoja (AKP). Pri tem je treba dodati, da imajo na protestih vsenavzoče podobe »očeta nove Turčije« Atatürka veliko bolj simboličen kot pa neposredno političen pomen. Atatürk in demokracija imata namreč približno toliko skupnega kot demokracija in Erdoğan. Nič.
