Etika in estetika

Letošnja odločitev žirije Festivala Borštnikovo srečanje (FBS), da veliko nagrado za najboljšo uprizoritev podeli monodrami, ki je imela menda samo tri tisočake proračuna, je bila nedvomno svojevrsten manifest proti prevladujočim trendom na slovenski gledališki sceni. Gre jo razumeti predvsem kot protest zoper »veliko razkošnega dekorja in malo vsebine«, kot so se izrazili, zoper ujetost v formalistični perfekcionizem in sterilni artizem ter predvsem družbeno benignost, saj naj bi velike gledališke hiše samozadovoljno uživale v večnem režiserskem recikliranju klasičnih tekstov, veliki formi in dovršenih igralskih kreacijah, medtem ko jim je za stvarne učinke projektov bolj malo mar.

To deloma drži, nedvomno je slovensko gledališče precej ujeto v takšen koncept. Naj so nekatere velike produkcije, ki smo jih videli na festivalu (denimo Antigona, Biblija, prvi poskus ali Brezmadežna) še tako domišljene do zadnjega detajla, umanjka neka presežna vrednost, ki brez vzvišene distance učinkovito nagovori gledalca. Če poenostavljeno uporabimo večno dilemo med etiko in estetiko, večina projektov res nekoliko preferira estetiko (čeprav nikakor ne v smislu prazne vizualne, zvočne in igralske virtuoznosti), zato so nekateri pomisleki festivalske žirije tudi upravičeni.

Vendar slovenska gledališka scena še zdaleč ni enopomenska, tako da pavšalne kritike niso umestne, poleg tega pa je treba biti zelo previden pri družbeno političnem angažmaju. Kaj hitro se takšni projekti lahko prelevijo v plakatne agitke, pri čemer se postavlja vprašanje, kakšen je realen domet takšnih gverilskih principov. V zadnjem desetletju jih ni manjkalo, prenekateri so tudi dvignili veliko prahu, ampak na koncu koncev so bili prav tako kot prenekatere »klasične« predstave (ali pa še bolj izrazito) zgolj vaja v slogu.

Družbena problematika je pač veliko bolj kompleksna, da bi jo bilo mogoče zaobjeti v preprosti teznosti, denimo kot analizo »brutalnega neoliberalnega kapitalizma«, s čimer je festivalska žirija tudi utemeljila nagrado za monodramo Nemoč. Poslanstvo umetnosti je nagovoriti posameznika, in ne zgolj (abstraktne) skupnosti ali družbenopolitične fronte, tudi osebne in intimne čustvene razsežnosti imajo svoj pomen, ki nikakor ni zanemarljiv. Strast in nestrpnost nekaterih, da bi kultura postala pomemben ali celo odločujoč dejavnik družbenih sprememb, je po svoje razumljiv, čeprav tudi precej naiven, filigranski in nemerljivi premiki pa prav tako predstavljajo izjemno vrednost sami po sebi.

In kaj reči o mariborskem festivalu? Tudi tukaj je pri nas tako modno kritikarstvo povsem odveč, FBS je zelo soliden projekt, ki omogoča vsakemu, ki si to želi, ogled reprezentativnega izbora predstav. Tisti, ki iščejo dlako v jajcu, jo bodo tudi našli, sicer pa gre predvsem za izgovore, da se festivala ne obišče. Ker nekaterih, še zlasti tistih najbolj glasnih, kultura sama po sebi pravzaprav niti ne zanima.