Tiskane izdaje
Evro je s »padcem« Italije v vsega dveh tednih zašel na neznani teritorij, terro incognito, kjer je mogoče vse. Razpad je bliže kot kdaj prej, čeprav ga zanikajo vsi glavni akterji. A finančna kriza deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba. Negotovost in strah pred ekonomskim kolapsom držav povečujeta pribitke na obveznice držav, te se čedalje težje in dražje financirajo – in se na koncu res zlomijo.
Zato je grška tragedija videti kot skoraj lahkotna predigra v primerjavi z možnimi posledicami zloma tretje največje države z evrom z 2000 milijard evrov dolga. In kmalu je lahko na vrsti še Španija. O »koncu evra« so se spet razpisala nabrušena peresa: v New York Timesu nobelovec Paul Krugman (»evro ni končal z 'big bangom', velikim pokom, ampak z 'bunga bungo'«), v Financial Timesu pa Nouriel Roubini, ki ocenjuje, da so »Italiji šteti dnevi v evroskupini«, in jo poziva, naj prevzame liro.
Vrtinec dolžniške krize je zajel državo, ki je po številu prebivalcev, obsegu ekonomije in javnega dolga več kot dvakrat večja kot Grčija, Irska in Portugalska skupaj. Zamisli o novih stotinah ali tisočih milijardah jamstev v okviru reševalnih skladov za evro so videti kot »zlivanje vode v preluknjana vedra«. Volja in potrpljenje davkoplačevalcev in politikov za novo pomoč državam v krizi sta izčrpana. Nemci so jezni na zapravljive Grke in Italijane, Grki robantijo čez Nemce in varčevalne ukrepe. Nastaja nevaren humus za rast nacionalizma, kar bi bil tragičen absurd: projekt združene Evrope je bil zasnovan z namenom, da bi zlo nacionalizma izginilo z naše celine.
Kako naprej? Obrisi evroobmočja 2.0, ki nastajajo v tajnosti, so menda naslednji: najprej bodo na mizi manjše spremembe evropske pogodbe, ki bi postavile stroga javnofinančna pravila. Države bi se s tem tudi de iure ločile na center in periferijo: le tiste, ki bi izpolnjevale merila in bi se zavezale, da bodo vodile enotno fiskalno politiko, bi bile uvrščene v jedro evroskupine. Kaj bi se zgodilo z drugimi, je predmet strateških preigravanj. Ob možnem izstopu Grčije iz evroobmočja se v zakulisju rišejo še scenariji z izstopom držav na zgornji strani. V dobro obveščenih krogih smo slišali, da naj bi nemška kanclerka naročila analizo posledic nemškega izstopa iz evroobmočja in ponovnega prevzema marke. Dobro je biti pripravljen. Za vsak primer.
Kajti Evropa bo, taka kot je zdaj – ob nenehnem stresu in frustracijah, povezanih z reševanjem evra –, zelo težko politično, finančno in socialno preživela »izgubljeno desetletje« nizke rasti in visoke brezposelnosti. Na izgubljeno dekado, ki bo minila, preden se bo Unija izkopala iz dolžniške krize, opozarjata najvplivnejši Evropejki, nemška kanclerka Angela Merkel in Christine Lagarde, direktorica Mednarodnega denarnega sklada. Očitno najhujše preizkušnje šele prihajajo. To potrjujejo tudi četrtkove, drastično znižane napovedi evropske komisije, ki za leto 2012 v bistvu napovedujejo novo recesijo.
Ključna bo zdaj vloga ECB. »Evropska centralna banka je edina s topom, vsi drugi imajo le pištole,« opozarja priznani belgijski ekonomist Paul De Grauwe, s katerim smo se že daljnega leta 1997 pogovarjali tudi o možnem propadu evra. »Investitorji vedo, da lahko zmagajo v bitki proti skladom za reševanje evra, da pa nimajo možnosti v spopadu z ECB, ki ima na razpolago neomejene resurse. Ko bodo špekulanti videli, da jim stoji nasproti ECB, bodo odnehali, zaupanje v evro se bo povečalo,« je zdaj verjetno edino možno pot za rešitev naše valute povzel De Grauwe.
ECB je res edina evropska inštitucija, ki lahko vzpostavi zaupanje in reši evro – in Unijo. A le, če bo delovala tako, kot v ZDA počnejo Federal Reserve, ki trdno stojijo za dolarjem in kupujejo državne obveznice, tudi za ceno višje inflacije. Te zaveze ECB še ni sprejela, ko pa je letos kupovala obveznice držav PIIGS, je to povzročilo veliko razburjenja v Nemčiji. Nemci imajo pač v podzavesti spomin na hiperinflacijo iz časov weimarske republike. Vemo, kam je ta pripeljala. Dokaz več, da se z denarjem v Evropi ni za igrati.
Ob tem pa finančni trgi tudi Slovenijo pospešeno dojemajo kot državo, ki ne zmore sprejeti pravih odločitev. S tem, ko so pribitki na slovenske obveznice prehiteli španske, je zdaj vrag odnesel šalo: trgi so nas po tveganosti že uvrstili v skupino PIIGS(S)! Po padcu pokojninske in drugih reform – in z nadaljevanjem kreditnega krča, nekonkurenčnim gospodarstvom, šestmesečnim obdobjem medvladja – smo izpadli iz jedra evroskupine na periferijo, po Pahorjevo na »nevarno stran radarja«. Za to so krivi premajhna odločnost vladajoče koalicije, preračunljivost opozicije in deloma tudi referendumska manija, ki so jo vodili sindikati in populisti. Posledice te slovenske politične folklore bodo v najboljšem primeru drage in boleče, v najslabšem pa katastrofalne.
