Tiskane izdaje
Čas je za predah. Utvaram, da se veliko krizo da rešiti na enem vrhu z velikim svežnjem, se že tako nihče ne predaja. Po maratonskem pogajalskem tednu, ki se je začel prejšnjo sredo s slovesom od šefa ECB Jean-Clauda Tricheta v frankfurtski Stari operi in končal na nočnem vrhu v Bruslju, je vsaj več jasnosti glede tega, kako se nameravajo spoprijeti s krizo, ki je nastajala dolga leta. Še nemška kanclerka Angela Merkel opozarja, da bo »po vrhu moralo biti narejenih še veliko korakov«. Odprava krize je dolgoročen projekt, ki se ne da uresničiti s kupovanjem časa in upanjem, da se je bomo nekega dne že kako znebili.
Pri polovičnem »prostovoljnem« odpisu polovice bančnih terjatev do Grčije so, denimo, imeli pred očmi perspektivo leta 2020. Dotlej naj bi Atene spravile svojo zadolženost na 120 odstotkov BDP. To je v očeh reševalcev evra znosna raven. Ko jo bo Grčija dosegla, naj ne bi bila več odvisna od pomoči drugih in se bo lahko spet sama začela financirati na trgih. Zaradi velike negotovosti glede prihodnjega razvoja na grških tleh in tudi v celotni Evropi se lahko takšne projekcije že kmalu pokažejo za preveč optimistične. Poleg tega velika Italija s takšno ravnjo zadolženosti, nizko stopnjo pripravljenosti na varčevanje in politično nestabilnostjo postaja največja nevarnost za območje evra.
Razvoj krize je pokazal, da Atene niso njen vzrok, marveč simptom. Dolgo tavanje, obremenjeno s cikcakasto politiko in spogledovanjem z domačim javnim mnenjem (najbolj usodno v vodilni članici Nemčiji), je razmere zaostrovalo. Že pred poldrugim letom je bilo očitno, da Grčija brez velikega odpisa dolgov ne more ostati nad gladino. Z vztrajanjem zgolj pri strogih varčevalnih ukrepih v zameno za pomoč se je zgodilo, da so se francoske in nemške banke znebile precejšnjega dela grških obveznic. Dolgovi so čedalje bolj postajali breme davkoplačevalcev v vseh članicah denarne unije. Tak krizni menedžment je še bolj načel zaupanje v politiko kot tudi v ureditev, ki finančnim družbam omogoča socializacijo svojih izgub.
Bo Grčija sploh lahko ostala v območju evra? Očetje skupne valute pač niso predvideli, da se bo katera od članic znašla na robu bankrota ali da bi v kakršnihkoli okoliščinah lahko odšla iz denarne unije. Po odpisu dolgov Atenam se bodo druge visoko zadolžene države teže upirale skušnjavi, da v skrajnem primeru poskusijo doseči enak cilj. Nova recesija, ki grozi v prihodnjem letu, bi po šibkih in politično nestabilnih državah udarila še posebej hudo. Manevrski prostor za zadolževanje in financiranje konjunkturnih ukrepov se je nevarno skrčil. Napihovanje kriznega sklada EFSF je kot finančna alkimija, v kateri bi na koncu lahko sodelovala še Kitajska...
Zlasti gospodarska gibanja postajajo srčika evropskih težav. Območje evra že tako ne izpolnjuje učbeniških meril za optimalno denarno unijo, saj so v njem preveč raznolika gospodarstva. Uvedba skupne valute je bila povezana predvsem s političnimi pričakovanji, da bo evropska integracija z njo postala nepovratna in da se bodo gospodarstva približala drugo drugemu. To je bila utopija. Gospodarske razlike med državami se krepijo in spodkopavajo skupno valuto. Zato odgovor na krizo ne more biti le varčevanje, marveč ustvarjanje rasti na stari celini. Že primerjava podatkov o zunanjetrgovinskih primanjkljajih ali naložbah v raziskave kaže rastočo razpoko med severom in jugom.
Tudi Francija se po gospodarskih in javnofinančnih gibanjih prej približuje sredozemskemu bloku kakor stabilnim severnim deželam. Čedalje večje neravnotežje v evropskem dvojcu Berlin-Pariz spreminja tradicionalna razmerja v EU. Francija, ki je v preteklosti politično vodila povezavo, Nemčija je imela primat na gospodarskem področju, izgublja težo. Romano Prodi se je, denimo, napol zares pošalil, da v Evropi Merklova sprejema odločitve, nato pa jih pred tiskom predstavlja Nicolas Sarkozy. Nemčija kot gospodarska velesila z globalnimi cilj, ki je svoj izvoz v dveh letih okrepila kar za četrtino, je na stari celini postala, kot je zapisal hamburški Zeit, hegemon proti svoji volji.
V vlogi močne države, ki drugim odreja, kaj morajo narediti, se ne počuti najbolje. Zgodovinska izkušnja ji določa zadržanost, drugi od nje pričakujejo akcijo. Največji izziv bo doseči, da nemška moč ne bo služila egoizmu in bitki za lastne interese, marveč celotni Evropi. To je doslej uspevalo bolj ali manj le na retorični ravni. Slediti bo moralo utrjevanje tvegane, a glede na razmerje sil neizogibne Evrope dveh hitrosti, v kateri bodo države z evrom imele posebne strukture. Učinkovito delovanje denarne unije je lahko le prenos dela suverenosti, tudi za najbolj kočljiva finančna vprašanja, na evropsko raven. Toda: projekt več Evrope ne more biti uspešen brez več (evropske) demokracije in manj diktata kapitala.
