Evropa brez Trumpa

EU se je ob Trumpovem ravnanju streznila in notranje utrdila.

Objavljeno
04. junij 2017 21.34
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
S podnebnega vrha v Parizu decembra 2015 se spomnim predavanja tedanjega predsednika Kiribatija Anote Tonga. Razlagal je, da so v otoški državi v osrednjem Pacifiku, sestavljeni iz koralnih atolov, obsedeni s podnebnimi spremembami, saj so strašansko ranljivi: »Drugi govorijo o njih kot o prihodnosti, mi z njimi že živimo.« En ciklon je dovolj za katastrofo. Položaj je dramatičen, pripravljajo strategije preseljevanja ljudi na tuje, kupili so že zemljišča na Fidžiju za svoje prebivalstvo.

Tudi Issaka Lona, strokovnjak iz Nigra, je imel podobno sporočilo: na območju Sahela se družine odločajo za beg, ker po sušah ne morejo več preživeti. Pojem podnebni begunci ni več abstraktna kategorija. Na začetku vrha se je v Parizu zbral skoraj celoten svetovni vrh na čelu s tedanjim predsednikom ZDA Barackom Obamo. Po dveh tednih zapletenih pogajanj je bil sprejet pariški sporazum, ki je bil s svojo univerzalnostjo prelomnica. Kljub številnim pomanjkljivostim, denimo glede tega, ali bo sprejeto kakorkoli zavezujoče, je bila končna rešitev veliko olajšanje – za najbolj razvite države z največjo zgodovinsko odgovornostjo za podnebne spremembe, za vzpenjajoče se sile na čelu s Kitajsko, za najranljivejše. Tudi zato je sicer pričakovana, a kljub temu šokantna, odločitev Donalda Trumpa o slovesu od pariškega sporazuma vsaj na kratek rok velik udarec globalnemu podnebnemu projektu.

To, kar je Trump govoril pred Belo hišo, ni bilo samo bizarna argumentacija, marveč v številnih točkah pravo nastopaštvo, skregano z dejstvi (pravi fake news). Postalo je očitno, da na evropski strani Atlantika z njim ne bodo več ravnali v rokavicah in z diplomatsko korektnostjo. Kar je prej nakazoval in nato razglašal – tako v Bruslju kot na vrhu G7 na Siciliji –, je postalo praksa, oprijemljivo dejstvo. V Beli hiši ni postal bolj ukročen, ampak deluje skladno z napovedmi iz kampanje.

Čezatlantska skupnost, ki je bila vsa desetletja po vojni steber liberalne demokracije Zahoda, je na čedalje bolj trhlih temeljih. Trumpova politična praksa je po posledicah za EU kot še en brexit. Tako kot je brexit poenotil EU27, so druge pogodbenice iz Pariza strnile vrste in napovedale zvestobo ciljem. Napovedano slovo ni nujno le slaba novica. Tisti, ki raje bolj optimistično vidijo stvari, so opozorili, da bi obstanek Trumpovih ZDA v sporazumu stalno povzročal velike zaplete.

Tako je bolje, da je Trumpov odnos do pariškega sporazuma razčiščen, kakor da bi Washington v prihodnjih letih ob vsaki priložnosti zaviral njegovo konkretizacijo. Upanje je, da bodo ameriški akterji, tako zvezne države kot industrija, nadaljevali po poti obnovljivih virov ne glede na nazadnjaško politiko v Beli hiši. Tudi na oblasti ne bo večno. EU dobiva še eno priložnost, da se pokaže v svetu kot napredna sila, ki ne glede na načelno privrženost čezatlantskemu zavezništvu ne more biti odvisna od Trumpove muhavosti.

Tako kot si ZDA pod njim slabšajo položaj v mednarodni skupnosti, je EU ob njegovem ravnanju doživela streznitev, se notranje utrdila in pridobila samozavest.