Evropa kot usoda

EU si je ob 60. obletnici podpisa rimskih pogodb zaslužila laskanje, hvaljenje njenih zgodovinskih dosežkov, poudarjanje edinstvenosti evropskega projekta. Tudi pozivi, da Evropejci niso dovolj ponosni na Unijo in da se raje prepuščajo malodušju, so morda upravičeni. Evropska integracija je nastala kot projekt miru na ruševinah druge svetovne vojne in v desetletjih je dosegla številne uspehe, o katerih so sanjali njeni ustanovni očetje.

Drugače kot leta 1957, ko je rimski pogodbi podpisalo šest držav, ima EU leta 2017 28 članic. Postala je veliko več, kot je bila Evropska gospodarska skupnost (EGS) ob ustanovitvi – ko si je za cilj določila, da bo postala carinska unija – ali še desetletja pozneje. Ima območje z evrom, enotni trg in številne skupne politike. Razumljivo je, da razlike med vzhodom in zahodom, severom in jugom, majhnimi in velikimi, bogatimi in siromašnimi povzročajo napetost. Uniji so usojene.

V vse bolj dinamičnem svetu, v katerem se vzpenjata Indija in Kitajska, ki imata po 1,3 milijarde prebivalcev, evropske države sploh nimajo druge poti, kot da se še bolj povežejo. Prva streznitev po rimskem slavju bo na vrsti že v sredo, ko se bo začela ena najbolj negativnih zgodb v zgodovini EU – uradni začetek postopka brexita. Ne glede na njegovo ravnanje v času članstva bo Unija brez Združenega kraljestva ranljivejša in manj globalna v svojem razmišljanju.

Upanje je, da brexit in še zlasti Donald Trump ne bosta narekovala prihodnjih gibanj v EU, ampak bosta za 27 članic kot nekakšen sprožilec notranjega utrjevanja. Ti, ki so že v Rimu zaznali ozračje preobrata in novega začetka, so najbrž namerno pretiravali. Nihče ne more pričakovati, da bo rimska izjava karkoli spremenila. Unija mora biti predvsem uspešna pri izpolnjevanju svojih nalog, uresničevanju sprejetih odločitev in spoštovanju pravil.

Članice in institucije morajo zasnovati migracijsko politiko, ki bo temeljila na učinkovitem nadzoru meje in po drugi strani omogočala sprejem ogroženih. Migracijska kriza še zdaleč ni rešena, a vsaj poglabljanje je ustavljeno in tok ljudi je spet vsaj približno pod nadzorom. Posledice globalizacije morajo biti enakopravno razporejene, zajeziti je treba nastajanje širokega sloja poražencev.

Čeprav ni smotrno spet postavljati vprašanj, kakršno je skupno zadolževanje, bo v območju evra treba odpraviti številne pomanjkljivosti, ki ob prvi krizi lahko povzročijo nov potres. Ne glede na vse kritike je bilo v zadnjih letih kar nekaj urejeno. Številni črni scenariji o koncu evra, ki so med dolžniško krizo krožili predvsem v anglosaksonskem tisku, so bili preprečeni. Tudi gospodarsko okrevanje se začelo.

Boljša kot mantra o Evropi več hitrosti bi bila prizadevanja, da bi v vseh članicah spoštovali temeljne vrednote in načela: svobodo govora, pravno državo, pravice vseh vrst manjšin … Unija ne more biti uspešna, če je odtujena od ljudi. »Zavezujemo se, da bomo prisluhnili pomislekom naših državljanov in se odzivali nanje,« je bilo zapisano v rimski izjavi. To, da morajo vodilni politiki takšno samoumevnost posebej poudariti, je nedvoumno znamenje, da je evropski projekt res v krizi.