Evropa se prebuja

Recep Tayyip Erdoğan, Vladimir Putin, Donald Trump. To so trije voditelji, ki s svojim ravnanjem in političnimi vizijami neposredno kažejo, v kakšnem zapletenem in tveganem okolju se je znašla po številnih krizah načeta EU. Če k temu prištejemo še nestabilen položaj v celotnem južnem sosedstvu, izzive v Afriki in Kitajsko, ki je s svojimi gospodarskimi in siceršnjimi interesi čedalje bolj »v Evropi«, je še bolj očitno, da notranji razdori stari celini utegnejo postati usodni.

Na vrhu EU konec tedna so bila znamenja zresnitve povsem očitna. Združeno kraljestvo se z brexitom poslavlja, a na obeh straneh Rokavskega preliva prevladuje pragmatična drža, češ da je treba prihodnje odnose čim bolje urediti v korist vseh. Premierki Theresi May je bilo v primeru Salisbury v Bruslju zagotovljena tolikšna solidarnost, da je bilo videti, kakor da so zamere iz pogajanj o ločitvi pozabljene in da bo London po odhodu de facto ostal del evropskega bloka. Tako kot v prejšnjih letih bo Unija morala premisliti, ali se še sploh lahko vdaja zadnjim iluzijam glede Putina. Je sploh še mogoče pričakovati, da se bo v novem mandatu pokazal kot bolj konstruktiven, ali bo Rusija ostala obravnavana kot veliko tveganje? Tudi nepredvidljivi Erdoğan bo ostal na čelu Turčije, ki je s svojim geografskim položajem in vlogo v širši regiji neizogibna partnerica. A napetosti v odnosih z Ankaro so postale stalnice.

Unija, ki je tradicionalno obrambno, politično in gospodarsko trdno zasidrana v čezatlantskem partnerstvu, bo še nekaj let morala preživeti s Trumpom v Beli hiši. Težko bi si predstavljali večje oddaljevanje od opevanih skupnih vrednot, kot ga je predsednik ZDA pokazal s svojim ravnanjem v zadevah, kakršni sta pariški podnebni sporazum in trgovina. Čeprav je žuganje s kazenskimi carinami za EU za nekaj tednov zamrznil, velika težava ne bo kar izginila z dnevnega reda.

Tudi zato, ker bi ameriško trgovinsko spopadanje s Kitajsko že tako udarilo po vsem svetu. V času, ko se majejo temelji multilateralnega sveta, se mora EU na novo osmisliti in utrditi. Vsa zunanja tveganja dobesedno silijo članice, da se resneje lotijo številnih notranjih težav. Skoraj nepredstavljivo, da po veliki dolžniški krizi še vedno ni dovolj politične volje, da bi se resno odpravljanja pomanjkljivosti denarne unije, evra kot srčike integracije.

Gospodarsko boljši časi bi morali olajšati delo. Zgolj taktično čakanje in sklicevanje na politično negotov položaj, denimo v Italiji, utegne voditi k temu, da bo Unija v prihodnji krizi imela še bolj krhke temelje. Tudi pri urejanju sistema na področju migracij celotna Unija ne bi smela biti ujetnica nekaj vzhodnih članic, ki želijo skoraj neomejen pritok denarja iz bruseljske blagajne, a po drugi strani nočejo biti niti simbolično solidarni pri delitvi begunskih bremen.

Zadnji vrh je bil vendarle znamenje, da voditelji članic EU pod zunanjim pritiskom le odrečejo nečimrnosti in strnejo vrste.