Tiskane izdaje
Morda ni naključje, da so prav med obiskom britanske kraljice v Nemčiji v javnost prišli novi dokumenti ameriškega žvižgača Edwarda Snowdna; tokrat zaupne (in zelo podcenjujoče) izjave francoske vlade o proračunskem »šovu« nemške kanclerke Angele Merkel. To je še en hud psihološki udarec Evropski uniji prav v času, ko že brez novega odmerka strupa nezaupanja potekajo ogorčene razprave o njenem ustroju. Na eni strani Velika Britanija zahteva vračanje k liberalnim temeljem združevanja z gospodarskimi interesi v ospredju in zmanjšanjem prevlade neizvoljenih bruseljskih ustanov, na drugi Grčija verjame, da bi morali združevati celo dolgove. Nekje vmes se je Nemčija v evropskih zadevah doslej vedno naslanjala na Francijo, s katero je po drugi svetovni vojni tudi sprožila novo evropsko prihodnost.
Za oceno veličastnih dosežkov nemško-francoskega evropskega motorja zadostuje refleksija na nedavne zgodovinske obletnice. Pravkar smo se spomnili 70. obletnice konca druge svetovne vojne, lani 100. obletnice začetka prve in čez nekaj let bomo lahko opozorili na začetek grozljive tridesetletne vojne iz 17. stoletja, ki je v marsičem zakoličila tako imenovano nemško vprašanje s katastrofalnimi posledicami v prvi polovici dvajsetega stoletja. Zaznamovali smo tudi dunajski kongres, ki je pred 200 leti ponudil »realistično« rešitev odnosov evropskih sil. Toda ali je Evropa 21. stoletja še lahko urejena po vzorcu iz časov, ko so bile njene države najmočnejše na svetu? Je lahko notranji ustroj sploh še stvar vsake posamezne države? Ali pa je konkurenca najboljših gospodarskih in političnih modelov bolj nujna kot kadarkoli?
Evropske države v svetu že dolgo nekaj veljajo le skupaj. Kako skupaj, pa je še vedno predmet razprave. Morda bo prav usoda skupne evropske valute, ki ni le stičišče evropskih zgodovinskih travm, ampak tudi nasprotnih gospodarskih teorij našega časa, odločilno vplivala na usodo vse celine. Če Berlin od vseh zahteva do gospodarstva prijazne strukturne reforme v prepričanju, da so se z njimi tudi sami postavili na noge, v Atenah svoje upnike obtožujejo, da so jih stisnili za vrat.
Zdaj ko je na viharnem morju tujih obveščevalnih služb evropska ladja videti kot orehova lupina, tudi druge obletnice ponazarjajo, kaj vse je na kocki. Britanska kraljica je v Berlinu opozorila na 25. obletnico konca hladne vojne, ki je opredelila tako imenovane zahodne vrednote, in na 800 let Magne carte, velike listine svoboščin, ki je zasejala seme pozitivnih družbenih sprememb, ki jih uživamo. Za te se moramo še danes bojevati in tudi Elizabeta II. je v Nemčiji opozorila na nevarnost novih delitev v Evropi. »V našem življenju smo videli najslabše, pa tudi najboljše strani naše celine,« je 89-letna kraljica povedala na svojem morda zadnjem državniškem potovanju. »Videli smo, kako hitro se stvari lahko spremenijo na bolje, a tudi vemo, kako zelo si moramo prizadevati, da bi ohranili pridobitve sveta po koncu hladne vojne.«
