Tiskane izdaje
Kanclerka Angela Merkel se je v Washingtonu na prvem uradnem obisku srečala s predsednikom Donaldom Trumpom. Na dnevnem redu so bili dveurni pogovori in delovno kosilo, glavna tema pa trgovinsko neravnovesje med Nemčijo in Združenimi državami, ki ga ameriška administracija pojmuje kot grožnjo. Trump je vznemiril Berlin z grožnjo dajatev za avtomobilske proizvajalce, najmočnejša političarka stare celine je odšla na drugo stran Atlantika v spremstvu direktorjev podjetij Siemens, Schaeffler in BMW. Sestanek voditeljev Amerike in Evrope je osredinjen na trgovinski primanjkljaj kot del geopolitične igre.
Njegov prihod v Belo hišo je vznemiril transatlantske odnose, ameriška politika še ni bila tako zapletena, čeprav je kanclerka v tem razmerju videla že marsikaj. To je tretja administracija, s katero ima opraviti, odkar je leta 2005 prevzela položaj, vendar je aktualni dialog bistveno težji, kot denimo tisti z Georgom W. Bushem. Ona je političarka, ki ne popušča in se ne pusti ustrahovati, on je nepredvidljiv. Srečujeta se najbolj nekompatibilna sogovornika, Trumpov politični slog bi ne mogel biti dlje od njenega. Morala bo poiskati način za funkcionalne odnose, ne glede na docela različni biografiji in okolji, iz katerih sta izšla, in diametralno nasproten pogled na svet: pedantna Vzhodnoevropejka, ki verjame v multilateralne institucije, in ta, ki omalovažuje vse. Animoznost med njima ne bi mogla biti bolj očitna, voditelja dveh najmočnejših zahodnih držav sta bizaren par.
V Angelo Merkel to tačas uprte vse evropske oči, ve se, da tja ni odšla samo v imenu nemških interesov. Oziroma Evrope scela, ker je samo ona tista, ki šteje, noben voditelj katere od EU institucij ne pomeni nič. Premnogi vidijo v njej »evropsko zadnje upanje«, braniteljico »zahodne liberalne ureditve« kot take. Ali res?
Kriza zahodnega liberalizma je čedalje globja, rahli predah, ki ga je prinesel izid na Nizozemskem, kjer ni zmagal skrajni desničar, je kratkotrajen. Evropa je pogreznjena v pričakovanje predsedniških volitev v Franciji in te bodo do zadnjega hipa negotove: nihče ne ve, ali se bo v pozni jeseni Merklova oziroma Schulz soočil z Macronom ali Le Penovo. Najprej brexit nato Trumpova zmaga sta zarezali globoko v tkivo Zahoda, časi so postali negotovi in nepredvidljivi, v takšnih razmerah vsi iščejo rešitelja, to je utelesila Angela Merkel.
In vendar ne gre pozabiti, da ji gre predvsem za nemški interes, da je njena evropska govorica plitka, zanimajo jo nemške koristi. Smiselno se je spomniti varčevalne politike v času grške krize, ekonomske hegemonije in uspehov na račun drugih, tega, da je ekonomska politika najmočnejše države celine krojila politiko v Evropski uniji. Nekateri vidijo v tem novo obliko nacionalizma, utemeljeno na gospodarskem izvozu in povezano z obnovljenim sentimentom nemškega »poslanstva«.
Bo onstran Atlantika zastopala širši interes, branila »zahodni liberalni svet«? Seveda ne. Kot pragmatična, oportunistična političarka bo sklenila pragmatični dogovor, ki bo koristil nemškim nacionalnim interesom in volilnim stremljenjem to jesen.
