Evropska igra

Po predstavitvi petih scenarijev prihodnosti EU in predlogov prenove območja z evrom je evropska komisija pripravila še predloge za razvoj skupne obrambe. Jean-Claude Juncker si sicer zelo prizadeva za prenovo Unije, a ustvarjanju obsežnih analiz in vizij bo moralo slediti še konkretno delo v praksi, kjer imajo vse vajeti v rokah države članice.

Obramba in varnost sta področji, na katerih je primanjkljaj EU največji in na katerih bo večje angažiranje neizogibno. Zadošča že pogled na zemljevid. Na vzhodu je Rusija, ki se je odločila za prikrajanje meja z uporabo vojaške sile. Afriško sosedstvo je destabilizirano, Bližnji vzhod je v plamenih in EU je le nemi opazovalec, ki občuti le posledice kriz.

Tudi samoumevnosti o Natu, v katerem imajo osrednjo vlogo ZDA, kot jamstvu varnosti v Evropi je najpozneje s prihodom Donalda Trumpa konec. Z brexitom odhaja iz Unije ena od dveh velikih jedrskih sil. Spoznanje, da mehka moč, na katero je bila EU dolgo ponosna, ni več dovolj, je prišlo pozno. Evropa je dolgo zanemarjala tako finančna kot politična vlaganja v obrambo.

Postavljanje na noge bo zato še posebno zahteven projekt. V številnih članicah, v katerih čutijo posledice gospodarske krize (in tudi kje drugje), naklonjenosti večjim naložbam v orožje ni. Tudi raziskav, ki kažejo privrženost Evropejcev skupni obrambni politiki, ni mogoče obravnavati kot prazen ček za postavljanje dragih in zapletenih obrambnih sistemov.

Razprave o skupni obrambi so sestavni del prizadevanj za evropsko povezovanje od prvih povojnih let. Kljub temu so vsi poskusi skupnega razvoja do zdaj propadli. A takšne priložnosti, kakršna se je ponudila v novih okoliščinah, še ni bilo. Četudi evropske članice še izrekajo zvestobo Natu, se je s Trumpovim učinkom šoka položaj razbistril. Vzpostavljanje evropske obrambe ni več le akademska tema.