Evropski strateški poraz

Leto dni po propadlem poizkus vojaškega državnega udara je Turčija močno spremenjena država.

Predsednik Recep Tayyip Erdogan je neuspeli puč izkoristil za obračun z opozicijo, aktivisti, borci za človekove pravice in manjšinami, predvsem s Kurdi in alaviti. Z vrhom vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) se je lotil množičnih čistk znotraj ključnih državnih institucij, ki so namenjene rekonstrukciji pravosodja in izobraževalnega sistema, v katerem poučevanje biologije morda že kmalu ne bo temeljilo na evoluciji.

Po razglasitvi izrednih razmer je bilo zaradi domnevnega sodelovanja z organizacijo Fetullaha Gülena, ki naj bi bila odgovorna za poizkus državnega udara, aretiranih okoli 50.000 ljudi. Približno 150.000 jih je izgubilo službe. Na cesti ali za zapahi so se znašli vojaki, policisti, sodniki, učitelji, profesorji, zdravniki, akademiki, državni uradniki, znanstveniki, … V zaporu so se znašli opozicijski politiki – večinoma člani kurdsko-levičarske stranke HDP, ki se je edina resneje zoperstavila stopnjujoči se Erdoganovi avtoritarnosti. Oblasti so pod krinko boja proti terorizmu zaprle več ducatov časopisov, spletnih medijev in televizijskih postaj. V tem trenutku je v Turčiji zaprtih 170 novinarjev. »Turčija ima daleč najbolj izobraženo zaporniško populacijo na svetu,« je na ulicah Istanbula že nekaj časa mogoče slišati precej črno šalo.

Po aprilskem referendumu, ki je bil v osnovi namenjen uvedbi predsedniškega sistema, in na katerem je predsednik z vso mogočo »propagandno mašinerijo« na svoji strani komaj dobil dovolj glasov za šibko zmago, so se razmere dodatno zaostrile. Poti nazaj ni več: Erodgan pospešeno razgrajujejo turško republiko, ki najverjetneje ne bo dočakala svojega stotega rojstnega dneva (2023).

To so z veliko zamudo spoznali tudi poslanci evropskega parlamenta, ki so v četrtek sprejeli resolucijo, s katero evropsko komisijo pozivajo, naj v primeru, da bodo turške oblasti začele izvajati na referendumu izglasovane ustavne spremembe, prekine turška pristopna pogajanja z Evropsko unijo.

Poziv je težko jemati resno. Evropa nima nikakršne moralne pravice Turčijo gledati zviška. Dvoličnost bi bila težko bolj očitna. Bruselj je namreč lani spomladi na velikem bazarju človeških življenj z uradno Ankaro podpisal evropsko-turški begunski dogovor, s katerim je usode sto tisočih beguncev in migrantov za šest milijard dolarjev prodal Turčiji. Obenem so vodilni evropski politiki 15. julija lani, ko je skupina vojaških častnikov poskušala s silo prevzeti oblast v državi, glasno molčali. To je bil zadnji trenutek, ko bi Evropa in Turčija lahko stopili druga proti drugi, a priložnost je bila zaradi političnega oportunizma in manka vizije nepovratno zapravljena. S strani EU, seveda. Erdogan se je, osebno prizadet, obrnil stran. Roko pomoči je našel v Moskvi. In tudi v Pekingu. Tam, kjer se ne pretvarjajo, da so človekove pravice kakršna koli vrednota. To je bil velik evropski (geo)strateški poraz.

Resolucija je zategadelj napisana posthumno. Evropsko-turški odnosi so namreč mrtvi.