Tiskane izdaje
Kot kažejo nemške volitve, je globalizem v svojih kapitalističnih izpeljankah pustil hude posledice prav na liberalcih. Ti se prvič po drugi svetovni vojni niso uvrstili v parlament. Splošne liberalne vrednote se v Nemčiji očitno nekoliko barvajo z odtenki nacionalnih barv. Premočna zmaga Merklove in demokrščanskih strank nakazuje tudi, da se varčevalni koncept in politično-ekonomska geometrija EU ne bosta veliko spreminjala. Slovenija torej ostaja v enakem programu za rehabilitacijo obolelih kakor doslej, kajti nemška formula za izdelavo ekonomskih zdravil v EU zaradi zelo močne Nemčije ostaja obvezna.
Po zadnji raziskavi Vox populi delo sedanje slovenske vlade za uspešno ocenjuje le še četrtina vprašanih, dve tretjini pa ga imata za neuspešno. Statistiki ne izpustijo podatka, da je to doslej najnižja podpora sedanji vladi. Toda ne glede na nezadovoljstvo oziroma želje ljudi in glede na pričakovanja mednarodne evropske skupnosti in njenih politično-finančnih institucij je Slovenija obsojena na prav to, kar ima. Videti je, da se je absolutnost zapovedanega varčevalnega koncepta zajedla tudi v mentaliteto ljudi in to celo v obliki optimizma. Tako vsaj je mogoče razumeti podatek državnega statističnega urada, ki je izmeril, da se je v Sloveniji zaupanje potrošnikov septembra izboljšalo, in to predvsem zaradi »bolj optimistične napovedi potrošnikov glede možnosti za varčevanje v prihodnjih 12 mesecih«.
Liberalni pogled na bolj sproščeno družbo je najbrž nekoliko drugačen. Po ameriškem zgledu sodeč, bi lahko domnevali, da se zaupanje potrošnikov izkaže, ne ko ti lažje in bolje varčujejo, temveč ko se tako sprostijo, da bolje in več trošijo. To bi bil namreč nasprotni proces od tega, kar ekonomisti imenujejo ohlajevanje gospodarstva.
Seveda se, če križamo podatke, vsili vprašanje, koliko časa bo vzelo, da si bo Slovenija v praktični politični geometriji omogočila vlado, ki ne bo le gasilec požarov in izvajalec programa za rehabilitacijo obolelih. Da bo varčevalni optimizem ljudi lahko vključila v koncept, ki bo obveljal in ki ga bodo ljudje z enakim optimizmom tudi nagrajevali v javnem mnenju. Po poti od pesimizma do optimizma očitno vodijo nejasni ter tu in tam nerazložljivi dejavniki, h katerim sodijo tudi logična protislovja in kdo ve še kaj.
Če torej želimo videti smeri in podlage slovenske vladne politike, moramo – to pa je paradoks – z enim očesom opazovati politična gibanja v Nemčiji. Če bo šlo dobro Nemčiji, naj bi šlo dobro slovenskemu izvoznemu gospodarstvu. Seveda pa velja tudi narobe in to ravno je problem celotne Evrope in nanj bi v Sloveniji morali biti pozorni. Bolj ko bo nemški ekonomizem pod močno kanclerko začel prevladovati nad nemško povojno (tradicionalno dobro) demokracijo in nad smislom za policentričnost Evropske unije, večje probleme bo Slovenija imela s svojo državniško identiteto. Tudi tu slabi liberalni pogled na suverenost, a tu se povrhu kapitalski globalizem in zloglasni nacionalni interesi poskušajo zliti v novo litino, ki naj bi spet protislovno veljala za zdravilno.
