Evropsko prebujenje

Evropska politika vseh posledic izvolitve Donalda Trumpa dva tedna po njegovem prihodu v Belo hišo ne more predvideti, a gotovo je, da se bo v čezatlantskih odnosih začelo novo štetje. Zdi se, da paradigma Zahoda s skupnimi, liberalnimi vrednotami, ki je zaznamovala povojni čas, izginja.

To se Uniji dogaja v najtežjem času. Obremenjena je z destabilizacijo vzhodnega in južnega sosedstva. Pripravlja se brexit z vsemi svojimi nepredvidljivimi posledicami. Na jugu gospodarska kriza še ni premagana. Negotovo je, v katero smer bo letos zaplula opešana francoska barka. Zato v EU prevladuje negativna samopodoba in pomanjkanje zaupanja v lastne moči.

Tudi na malteškem vrhu EU so se slišale mantre, da bi prihod Trumpa – tako kot velja za brexit – moral biti kot budnica in katalizator procesov, ki bi se morali zgoditi že v preteklih letih ali desetletjih. Takšna so področja razvoja varnosti, obrambe in zunanje politike, na katerih je Unija spisala veliko strategij, ne da bi nato nastale večje spremembe.

Četudi je ohranjanje čezatlantskega partnerstva najboljša pot, si mora Unija zagotoviti strateško avtonomijo. To osamosvajanje bi bilo boljša podlaga za samozavestnejše nastope EU, največjega trgovinskega bloka na svetu, v odnosih z Washingtonom. Še posebno ker se kaže, da se Trump v odnosih z Evropo odloča za enako taktiko kot Vladimir Putin – deli in vladaj.

Ko se bo Unija rešila strateške odvisnosti od ZDA, se bo morala odločiti, kakšno vlogo sploh želi imeti v vse bolj dinamičnem svetu, ki nima središča na stari celini. Razmisliti bo morala, kje in kako bo po odhodu Velike Britanije, ki je vedno pritiskala na zavoro, okrepila integracijske procese. Položaj je še posebno težek, ker je izgubila veliko zaupanja prebivalstva.

To je proces, ki ni omejen le na evroskeptike, populiste in druge nasprotnike EU. Prenova ne bo mogoča, dokler ne bo ustavljen.