Facebook ali Egipt?

Obe domnevi sta napačni. V zadnjih letih je bilo veliko poskusov, da bi državljane aktivirali prek socialnih omrežij. Vsi so se končali s fiaskom. Tukajšnji analitiki, kakor tudi novinarji, so sočasno poskušali tistim zunaj Hrvaške, ki so pričakovali nekakšen egiptovski scenarij, pojasniti, da so takšne primerjave popolnoma zgrešene.

Tako, kakor so zgrešene primerjave predsednika SDS med stanjem v Sloveniji in razmerami v trenutno najbolj vročih državah po svetu. Hrvaška je, kljub velikanskemu deficitu prava in pravičnosti, evropska in demokratična država, prav nič podobna diktaturam, s katerimi jo poskušajo primerjati. Tu kljub uničenju, ki ga tudi po odhodu korumpiranega premiera Iva Sanaderja še naprej izvaja stranka na oblasti, ni prav nobene potrebe, da bi oblast rušili na ulici. Velikanske politične in ekonomske težave bodo že čez nekaj mesecev na rednih parlamentarnih volitvah predane sedanji opoziciji.

Hrvati pa, čeprav so nezadovoljni in tarča nenehnega poniževanja iz ministrskega kabineta, še vedno niso pripravljeni množično oditi na ulice. Mladi, kmetje, veterani in sindikati kljub temu napovedujejo inflacijo uličnih dogodkov. V soboto, denimo, se bodo zbrali tisti iz skrajnih veteranskih organizacij, ki niso zadovoljni z odnosom oblasti do njihovih težav. Tudi v tem se skriva odgovor, zakaj se ulice ne napolnijo: motivi za proteste so različni in za zdaj še brez skupnega imenovalca ali motiva.

Edina iskra, ki bi tačas lahko vodila v proteste širših dimenzij, je odkritje tega imenovalca ali resen incident na demonstracijah radikalnih veteranskih skupin. Ne enem zadnjih protestov je eden od voditeljev dejal, da so pripravljeni »znova poprijeti za orožje«. Hrvaška policija se na poziv k orožju (seveda) ni odzvala, je pa bila učinkovitejša, ko je na torkovem protestu odvzela prostost tistim, ki so preskočili barikado ali metali kovance.

Nevarnosti radikalizacije protestov bi se oblast, če bi premogla vsaj kanec dostojanstva, izognila s tistim, kar velika večina državljanov, še najbolj pa vojska 334.378 brezposelnih, pričakuje od premierke in vlade: z odstopom. Razlogov je na stotine – od razkritja državne korupcije, ponovnega uničenja države, ki si ga je privoščila HDZ, predvsem pa s poglabljanjem, namesto z reševanjem gospodarske krize. Zato bo za kakršno koli radikalizacijo kriva izključno oblast, ki ni zmogla tega težkega, a odgovornega dejanja.

Ob tem je, povsem upravičeno, tarča očitkov tudi opozicija, ki bi lahko mobilizirala množice, da mirno in dostojanstveno zahtevajo predčasne volitve, a tega iz pragmatičnih razlogov ne naredi. Čaka, da ji oblast sama pade v naročje. Čeprav je takšno početje licemersko, je hkrati tudi nekoliko gosposko. V opoziciji pač vedo, da kljub krizi in dejstvu, da bi si oblast odhod zaslužila, ni prostora za idejo, da bi ulica urejala državo in postala nadomestek za volitve. V izrazitem nasprotju s »kolegi« v Sloveniji.

Hrvaška, pa tudi Slovenija imata srečo, da imata državljane in družbo, ki ni privrženka takšnega radikalnega početja. Je pa kljub temu pred Hrvaško dolgo in vroče protestniško leto.