Fakinov trud

Bo zdravstvo pod vodstvom Sama Fakina kolapsiralo ali ne? Po besedah Fakina bo. Napoveduje, da bo zdravstvena blagajna konec leta plačilno nesposobna, saj bo imela po enem scenariju 27, po drugem pa 55 milijonov izgube. Ker izgube ne sme imeti, namerava Fakin varčevati pri bolnišnicah – ali pa kar pri vseh izvajalcih, torej tudi pri zdravstvenih domovih in koncesionarjih. Skupaj s predstavnico gospodarstva je napovedal možnost zamika izplačila plač zaposlenim v bolnišnicah in omenjal celo možnost prekinitve pogodb z izvajalci.

Prekinitev pogodb v resnici pomeni razpad sistema. Če bolnišnice, zdravstveni domovi in koncesionarji ne bi imeli pogodb z zdravstveno blagajno, bi to pomenilo, da bi morali bolniki vsak obisk pri zdravniku, vsako preiskavo in operacijo plačati iz lastnega žepa, nato pa oditi do zdravstvene blagajne, ki bi jim račun poravnala. Ali pa ga ne bi, če bi presodila, da storitev ni bila potrebna, ali – če ne bi imela denarja. Zdravstvena blagajna bi se tako dvignila nad vse veljavne dogovore v naši družbi, nad zakon in celo nad ustavo.

Ali Samo Fakin ve, kaj pomenijo njegove besede? Kako si predstavlja, da bi vse bolj obubožani prebivalci plačevali več tisoč ali celo več deset tisoč evrov vredno zdravljenje iz lastnega žepa? Slovenski bolniki bi tako pristali v družbi najmanj razvitih na svetu. Takšno stanje ne bi pomenilo samo razpada zdravstva. Če ne bomo sposobni poskrbeti niti za svoje najšibkejše, bo to pomenilo, da države dobesedno nimamo več. Je naša kriza res že tako zelo globoka?

Čas, v katerega je Samo Fakin lociral to radikalno potezo ali milejši varčevalni ukrep – premalo denarja izvajalcem, da bi izplačali plače in zdravili bolne –, je december. To je obdobje, ko Slovenija vlade sploh ne bo imela in bodo lahko razni fakini na čelu pomembnih institucij vlekli povsem samovoljne poteze.

Ali je res vsega kriva kriza? In ali je res prišlo vse tako zelo iznenada? Kako to, da je Fakin, ki vodi tretjo največjo javno blagajno v državi, pred nekaj meseci, ko je znova kandidiral za njenega direktorja, napovedal celo skrajšanje čakalnih dob, torej vse najboljše za zdravstvo? Kako to, da tudi gospodarstveniki niso nič slutili in zato vsi skupaj niso pravi čas podprli ukrepov, s katerimi bi razbremenili blagajno? Zakaj je gospodarstvo nasprotovalo zdravstveni reformi, ki bi okrepila zdaj obubožano javno blagajno in bi ljudem zagotovila zdravljenje?

V naši državi se trenutno bije več bitk; zdravstvena je le ena od njih. Samo Fakin je po svoje žrtev dvojnih meril: ena veljajo za zdravstvo, druga za celotno družbo. Vlada je zapovedala, da se zdravstvena blagajna ne sme zadolžiti niti za cent. Tako imamo stanje, ko bo državni proračun do konca leta porabil četrtino več denarja, kot ga ima na voljo, pa zato ni pretiranega vetra, zdravstvo pa potrebuje za oskrbo bolnih samo en ali največ dva odstotka več denarja, kot ga ima, pa takšen vihar!

Bitka v zdravstvu se zdaj bíje okoli tega, ali bi ta odstotek manjkajočega denarja prihranili pri tistih, ki ljudi zdravijo, ali pri farmacevtih in drugih dobaviteljih, ki z velikimi dobički izidejo iz vseh kriz nepoškodovani. In ta krizna bitka, značilna za celotno družbo, je vódena tako, da bomo skozi različne kapilare največ izgubljali najbolj navadni ljudje.

Zato se zdi, kot da hoče nekdo zdravstvo, s tem pa celotno – bolno – družbo namerno spraviti na kolena. Strah pred tem, da bomo, če zbolimo, ostali brez pomoči, je zagotovo ena največjih mogočih groženj. Ustvariti krizo na tem področju pomeni lažje obvladovati ljudi in z njimi manipulirati.