Fantazme na Studencih

Je lahko enourni pogovor na policiji dovolj prepričljiv vzrok, da se nekdo odpove tako kompleksnemu projektu, kot je ustanovitev univerze? Morda obstajajo tudi tovrstni zelo občutljivi poslovneži, vendar je v primeru Hilala Arnaoota in tako imenovane ameriške univerze v Mariboru to precej neverjetna teza. Vsekakor nobeno policijsko zasliševanje ni prijetno, tudi če so vsi posli povsem transparentni (pravzaprav v tem primeru še posebno), vendar kar tako odstopiti od nekaj deset milijonov evrov vredne investicije, ki sodi med največje tega kuvajtskega poslovneža nasploh v njegovi karieri, pa se zdi zelo nenavadno.

Ali pa tudi ne. Gradnja objekta na Studencih bi morala biti danes že skoraj v zaključni fazi, vendar se ni niti še začela. Prav tako menda še potekajo pogovori o franšizi z ameriškimi univerzami, čeprav bi to moral biti pravzaprav prvi korak, preden se nekdo sploh loti projekta. Načeloma to ne bi smel biti poseben problem, tovrstne franšize niso nobena redkost, ne samo ameriške, tudi univerze drugod po svetu se tega principa v zadnjih dveh desetletjih poslužujejo v veliki meri, recimo število študentov na tako imenovanih offshore podružnicah britanskih univerz je že preseglo število študentov na matičnih inštitucijah.

Vendar je tukaj treba še sestaviti mednarodni (ameriški?) profesorski zbor, formirati vse druge službe in urediti kampus, vzporedno pa voditi še široko marketinško akcijo v arabskih državah, da svoje študente pošljejo v Maribor, in ne na kakšno drugo mednarodno univerzo. Vsekakor naloga, ki jo je skoraj nemogoče izpeljati v dveh letih, pa četudi bi se Arnaoot odločil investirati v tujim naložbam najbolj naklonjeni državi z minimalnimi birokratskimi zapleti, kar pa Slovenija zagotovo ni. Vse bolj se tako utrjuje občutek, da z ameriško univerzo v Mariboru ne bo nič, da je šlo za namero ali zgolj idejo, ki jo je s pridom pograbil mariborski župan Andrej Fištravec kot dokaz njegovih uspešnih gospodarskih lobiranj po svetu.

Če bo projekt dokončno ustavljen, bo to še en jasen signal Fištravcu, da njegovi prijemi ne delujejo. Od neštetih gospodarskih delegacij, ki jih je vodil na Kitajsko, se ni konkretno realiziral še noben projekt, pravzaprav so vsi pompozno napovedani že bolj ali manj odpisani. Birokratski formalistični principi obiskov pri teh ali onih uradnikih tretjega ranga v mestnih hišah ponavadi ne sežejo dlje od piarovskega fotografiranja in podpisovanja brezvsebinskih in neobveznih »sporazumov o sodelovanju«, kot smo jih bili navajeni še iz časov nekdanje Jugoslavije.

Enako velja za Arnaoota. Če si bo morda premislil in se projekta spet lotil, to seveda ne bo zaradi prigovarjanja župana – univerza je zanj poslovni projekt tako kot vsak drugi. Vendar je za to malo možnosti. Ali gre zgolj za izgovor ali kaj drugega, je pravzaprav nepomembno, to je njegova avtonomna odločitev. Kot kaže, bo slavna jama na Studencih postala sinonim za fantazme mariborskih županov, pa naj bo to kulturni center Maks Franca Kanglerja ali ameriška univerza Andreja Fištravca.