Faraonovo slovo

Salah Džahin, eden najbolj znanih egiptovskih pesnikov, v teh nemirnih dneh, ko se v Kairu dogaja zgodovina, doživlja zvezdniške trenutke.

Objavljeno
11. februar 2011 22.21
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
Njegov znameniti verz Al šari'lina - Ulica je naša - je postal nekakšno geslo vstajnikov, ki so na osrednjem kairskem trgu Tahrir vztrajno zahtevali spremembe. Toda predsednik Hosni Mubarak, ki je Egiptu trdo vladal skoraj tri desetletja, tega jasnega sporočila dolgo ni hotel razumeti. Njegov četrtkov večerni govor je to bridko dokazoval. Egipčanom je vnovič sporočil, da ostaja. Bes milijonov, ki so po tradicionalnih petkovih molitvah preplavili središče Kaira in druga večja mesta, je bil razumljiv. »Mubarak ne razume našega jezika. Oditi namreč pomeni oditi. Ta oblast ne predstavlja več egiptovskega naroda, saj je že zdavnaj izgubila vso kredibilnost!« je glasno odmeval odgovor s Tahrirja. Danes popoldne ga je - z očitno pomočjo od zunaj - končno le doumel.

Očitno je, da je Mubarak s tovrstnim političnim manevriranjim poskušal pridobiti čas. Toda Egipt mu ni bil več pripravljen nasesti. Egipčanom je dovolj trdega in krutega al nizama, političnega reda in režima, ki je do potankosti nadzoroval in urejal njihova življenja.
Dovolj je trideset let dolgega izrednega stanja in tako rekoč neomejenih pooblastil, ki jih je oblast dajala varnostnim službam. Nasprotniki režima v zaporih trohnijo brez obtožb in sodnih procesov. In večino med njimi tam tudi okrutno mučijo. Egipt že dolgo slovi po svoji »učinkoviti torturi«. Zato je Kairo postal dragocena mučilnica v ameriški vojni proti terorju. To je priznal tudi Robert Baer, nekdanji sodelavec Cie, ko je izjavil: »Če hočeš resno zasliševanje, moraš ujetnika poslati v Jordanijo. Če hočeš, da ga mučijo, ga izroči Siriji. Če hočeš, da za vselej izgine, ga pošlji v Egipt.«

Politična vrenja niso v Egiptu že dolgo nič novega. Zato so izjave nekaterih diplomatov, da je revolucija na Tahrirju pravzaprav presenečenje, kaj slabo spričevalo za njihovo poznavanje razmer. Ko je Anvar el Sadat ustanavljal vladajočo Narodno demokratično stranko (NDP), ki nikoli ni imela nič skupnega ne z narodom in ne z demokracijo, je za njen politični moto izbral misel: Hrana za vsaka usta, stanovanje za vsakogar, blaginja za vse. Toda milijoni Egipčanov od tega niso dobili skoraj nič. Vse je pobrala elita. Zato je siloviti bes množic najprej okusil prav Sadat. Leta 1977, v tako imenovani intifadi za kruh, za njihov ajš baladi, zaradi česar je moral čez noč opustiti ameriške zamisli o odpravi vladnih subvencij za kruh in gorivo.

Protesti so se dogajali tudi pod Mubarakom, toda prepovedano in vselej razdrobljeno opozicijo je morda prvič resneje združila palestinska intifada iz leta 2000, kot zares enotna fronta pa je začela nastopati šele na protestih proti vojni v Iraku leta 2003. Tedaj je bilo prvič javno slišati zahteve, da mora Mubarak oditi. Režim je protestnike takrat grobo razgnal, politike pa ni spremenil. Trdno je bil prepričan o svoji moči in nedotakljivosti. Zato so na volitvah leta 2005 sledili nove goljufije in novi obračuni z opozicijo. In posledično novi protesti. V letih 2007 in 2008 so zaradi dramatičnega pomanjkanja pitne vode vstali tako rekoč vsa delta Nila pa tudi Kairo in Suez. Takratne proteste so razglasili za »revolucijo žejnih«. Za vrtove kairske politične elite je bilo vode namreč vselej dovolj, za milijone Egipčanov pa je oblast ni bila zmožna zagotoviti.

Hosni Mubarak je zdaj odšel. Do predsedniških volitev bo imela glavno besedo vojska. A tudi njej bo treba skrbno gledati pod prste. Pravzaprav nič manj kakor padlemu faraonu.