Tiskane izdaje
Nekdo je zelo zainteresiran, da spravi hrbtenico slovenske logistike v roke tujcem. Pri tem zelo očitno sodeluje vlada. Nič novega. Enako so si prizadevale vsaj še tri ali štiri predhodne vlade. To pomeni, da obstajajo vlade nad slovensko vlado, ki odločajo iz ozadij. S katerekoli plati primemo ta, strateško najpomembnejši projekt, vedno razkrivamo isto farso: da o najpomembnejšem projektu ne odločajo slovenski interesi. Če bi, bi bil tir že zgrajen. Tako pa je železnice mogoče graditi po vsej državi, samo najpomembnejše, ki bi dala največ posla in je ekonomsko najbolj upravičena, ne. Gradnja infrastrukturnih projektov je vse cenejša, le gradnja drugega tira ne. Denar zanj je EU že dala v perspektivi 2007–2014 (230 milijonov evrov), a so denar preusmerili. In nihče se do zdaj še ni spomnil, da bi zdaj, ko imamo že osem mesecev gradbeno dovoljenje, denar vrnili, za tega najpomembnejšega.
O vseh obljubah in infrastrukturnih ovinkih sedanjega ministra (in vlade) ni smiselno izgubljati besed. Vse končajo na istem, slepem tiru. Tudi ta o reviziji projekta, ki jo bomo dobili tri leta in dva meseca po tem, ko jo je prvič napovedal prejšnji minister za infrastrukturo. Ampak z njo si ne bomo prav nič pomagali. Še bolj smo se zapletli, čas teče, rešitev ni in ni.
Zakaj je nujno prepustiti glavne logistične konje tujcem, jasnega odgovora ni. Morda bodo odločevalci nekoč morali prevzeti odgovornost za takšno ravnanje. V Sloveniji smo vrhunski mojstri v razpravah in delitvah javnega denarja, zelo slabo pa nam gre, ko bi morali polniti državno vrečo. Če bi ljudje vedeli, koliko poslov Luka ne more izvesti, če bi vedeli, koliko delovnih mest propada, koliko denarja zaradi tega ne kapne državi, bi šli na ulice. To ni nevednost, je več kot korupcija.
