Tiskane izdaje
Zveni nekam znano, mar ne? Čeprav je »geografski kontekst« tokrat nekoliko drugačen. V krizo najbolj pogreznjene članice Unije, ki ne vidijo več iz dolgov, se vse bolj zavzemajo za »podružbljanje zadolženosti«, kot bi se reklo nekoč, Nemčija in tiste redke dobro stoječe države, ki so še pri moči, pa so odločno proti, če se prej ne dogovorimo o učinkovitem centralnem nadzoru nad nacionalnimi proračuni. V igri se je torej na lepem znašla suverenost članic povezave. Za lažji dostop do denarja, za rešitev iz dolžniške pasti oziroma za »ohranitev skupne valute«, kakor se temu reče lepše in bolj po evropsko, se ji bo treba odreči.
V takšno ozračje je zdaj padel še predlog šefa evropske komisije Joséja Manuela Barrosa, ki o bodoči EU govori kot o nekakšni sui generis (tudi znano?) »federaciji nacionalnih držav«, ki pa menda ne bo prava federacija. Ker večina Evropejcev na to uho »ne sliši dobro«. Kazalo bi torej biti previden. Četudi bi šlo zgolj za dolgoročno vizijo - mimogrede, poslavljajoči se Portugalec po vizijah doslej ni bil ravno znan -, bi mu vsaj slovenski politiki, edini v EU z ustrezno federativno-krizno dolžniško izkušnjo, lahko povedali, da gre bolj za iluzijo kot za vizijo. Federacije, ko zabredejo tako daleč, da gre le še za skupni denar in posebej za dolgove, v krizah praviloma razpadajo, ne pa nastajajo. In EU pri tem ni nikakršna izjema.
Načeloma se je seveda mogoče strinjati, da je prihodnost Evrope v sčasoma vse bolj povezani skupnosti evropskih narodov in da se temu ni mogoče izogniti. Vendar pa je sedanji krizni trenutek za kakršno koli politično forsiranje takšne federacije najbrž zelo neprimerno izbran. Do Združenih držav Evrope po zgledu ZDA je še desetletja daleč, tako da si v krizi s tem nimamo kaj pomagati, za vsakršno drugačno povezovanje pa manjka tiste elementarne skupne pripravljenosti in volje na nadnacionalno raven prenesti kakršne koli resne pristojnosti nacionalne države. Tudi pri tistih, ki kot pogoj za pomoč postavljajo centralizacijo. Celo skupni evropski proračun je v primerjavi z velikostjo povezave relativno majhen. Da bi ga bil kdor koli v kriznih časih pripravljen izdatneje polniti - in se bo denar potem še od tam prelival h kakšnim »grškim luzerjem« -, pa je najbrž še ena, Barrosa vredna iluzija.
Preostane torej kvečjemu še tesnejša gospodarska integracija. Navsezadnje je EU kot gospodarska skupnost (EGS) tudi nastala. Tu je prostora še dovolj. Tako za resnejši prosti pretok delovne sile, ki bi lahko ublažil vsaj socialne (tudi proračunske) probleme kriznih držav s katastrofalno brezposelnostjo njihovih »evropskih državljanov«, kot za bolj nesebično gospodarsko, tudi bančno pomoč in sodelovanje med bolje in slabše stoječimi članicami. Zadnje bi utegnilo pospešiti tudi poenotenje davčnih, socialnih, izobraževalnih in vseh drugih politik, ki se jih večina članic še vedno oklepa kot tistih zadnjih svetinj nacionalne suverenosti. S političnim federalizmom, še posebno s takim, ki bi ga večina Evropejcev dojela kot z vrha vsiljenega, pa bi kazalo počakati na boljše čase. Kajti ta trenutek zanj ni videti ne podpore evropskih državljanov ne pravega političnega realizma, da bi kaj takega lahko uspelo.
