Festivali močnejši od krize

Pravkar končani evropski glasbeni festivali so povedali marsikaj: da je umetnost močnejša od ekonomske in politične krize, da je glasba nepogrešljiva komponenta vsakršnega družbenega dogajanja, občutij ljudi, njihovih želja in celo načina življenja samega. Brez poletnih festivalov ni bilo evropske kulture ne v preteklih desetletjih, je ni zdaj in je bo še manj v prihodnje, kljub vsem oviram. Kultura je v ljudeh. To je najboljše in najlepše sporočilo pravkar končanega evropskega kulturnega poletja.

Globalna podoba, to je zunajslovenskih festivalov, je pozitivna, a pustimo ta okvir za drugo razmišljanje; pomembno je, da so dobre volje tudi organizatorji festivalov v Sloveniji. Pravkar končani 59. ljubljanski poletni festival je že napovedal jubilej prihodnje leto. Darko Brlek se lahko smeji, ko pa mu je padla sekira v med že za odprtje jubilejnega festivala z Dunajskimi filharmoniki in sirom Simonom Rattlom, sicer šefom dirigentom in umetniškim vodjo Berlinskih filharmonikov. Z Valerijem Gergijevom se pogovarjajo o gostovanju sopranistke Ane Netrebko in nemškega tenorista Jonasa Kaufmanna na Kongresnem trgu, kar bi pritegnilo petnajst tisoč ljudi.

Toliko, kot jih je bilo na otvoritveni slovesnosti 3. julija letos na koncertu Mahlerjeve Osme simfonije v počastitev dvajsetletnice samostojnosti in nove slovenske države. Ljudje so začutili slavnostno priložnost in posebnost dogodka, zato bo vsakdo, ki je tam bil, priznal, da tako optimističnega in samozavestnega občutja v ljudeh pri nas že dolgo ni bilo. Vse kritično bom izrekel v Sobotni prilogi, ker je kljub vsemu treba reči, da je bilo veliko napak, ki se ne bi bile smele zgoditi, čeprav je šlo za testiranje novega Kongresnega trga kot potencialnega prizorišča velikega dogodka vsaj enkrat vsako poletje. Slišal sem že željo po počastitvi petdeset let Slovenske popevke z antologijo najlepših pesmi od začetka leta 1962 do 2012 pa po dirigentu Riccardu Mutiju z njegovim Koncertom prijateljstva in počastitvijo 200. obletnice Verdijevega rojstva leta 2013 ipd.

Zadovoljni so tudi drugod, na primer festival stare glasbe Seviqc Brežice: 30 koncertov se je zvrstilo v 18 občinah po Sloveniji. Nastopilo je 14 glasbenih skupin iz prav toliko držav. Festival je v zadnjih letih odkril toliko zanimivih, celo odličnih lokacij in se približal ljudem v zelo majhnih krajih. Podobno novi festival na Krasu in Goriškem. Da ne govorimo o odlični Radovljici, Piranu, Bledu, Bohinju, še potekajočem festivalu v Mariboru in komaj začetih Kogojevih dnevih v Kanalu ob Soči pa Imagu Sloveniae in o vse več »vzporednih« festivalih v Ljubljani, da jim komaj sledimo.

Je kulture res preveč, kakor mi je pred leti bogato dunajsko dogajanje pokomentiral Boris Podrecca? Kulture ni nikoli preveč, zlasti pa ne vrhunske umetnosti, ki človeka razsvetljuje, plemeniti in navdaja z občutki, kakršnih ne more ustvariti nič »nadomestnega«. Preveč je že tistega, kar vsega tega ne ustvari in izzove. Slovenija je na zelo občutljivem območju križanja vsakršnih kulturnih poti, dajanja in črpanja. Večkrat imaš občutek, da bi vsi radi nastopili pri nas, ko pa iščeš najboljše in najslavnejše, se podoba v hipu spremeni. Slovenija mora na festivalskem prizorišču meriti samo na vrhove, pa čeprav vse puščice ne bodo priletele na vrh.