Tiskane izdaje
Gari Kasparov, Maribor, predvčerajšnjim: »Šah je šport, a hkrati je preveč zapleten in razburljiv, da bi bil samo šport.« Mogoče se je Kasparov zato s kapitalom bogate šahovske kariere podal v politiko in se namenil uresničiti nemogoče, to pa je upreti se politični oligarhiji Vladimirja Putina. Kaj v Sloveniji je te dni šah in kaj politika, je v času drugega kroga volilne kampanje (in ko se veliko govori o stricih iz ozadja) zelo zapleteno vprašanje. V političnih metodah med Rusijo in Slovenijo prav tako ni videti bistvenih razlik. To dokazuje ravno razprava o stricih iz ozadja.
Da Borut Pahor, kot je dejal, o teh stricih ne bo povedal ničesar, pomeni lahko samo dvoje: prva možnost je, da sploh ne obstajajo, druga možnost pa je, da je Pahor ne le vedno sodeloval z njimi, temveč z njimi sodeluje tudi še zdaj. Da stricev iz ozadja ni oziroma da jih nikoli ni bilo, je glede na poreklo slovenske demokracije (in govorjeno po izkušnjah, ki jih imamo vsi) nerealno govoriti. Narava partijske socialistične republike, iz katere se je teritorialno (in kadrovsko) rodila samostojna država, je bila narava figur na ozadjih, megličenja transparentnih razmerij v zapletenem delegatskem sistemu, odmikanja od vseh vrst odgovornosti. Nečesa, skratka, zaradi česar je ljudstvo zahtevalo transparentno in neposredno demokracijo. Poleg tega je vsem zelo jasno, da so se v takem družbenem okolju zamrežile gospodarsko-socialne pajčevine in da so te vse do dandanes močno pripete na stene državnih institucij. Ideja profesionalnega korporativnega upravljanja državnega premoženja je prav v tem, da se ta razmerja prevetrijo in se počisti pajčevine iz temačnih zakotij »finančnih« soban, v katerih živijo zloglasni strici iz ozadja. O teh povejmo še novico, ki sledi iz spoznanj zadnjega desetletja: med levimi in desnimi strici ni bilo nikakršne razlike, praksa je dokazala, da se levo v hipu lahko preslika v desno in narobe, po potrebi tudi z blagoslovom slovenske Katoliške cerkve.
Strici iz ozadja torej še obstajajo, in da jih Borut Pahor noče imenovati, pomeni, da z njimi (še vedno) sodeluje. To vodi v sklep, da je bodisi prestrašen bodisi namerno dvoumen, a na ta način zavestno hoče pri Slovencih vzbujati simpatije žrtve. V drugem krogu imamo na izbiro dva »leva« predsedniška kandidata, ki se bosta morala izreči o stricih iz ozadja. Za dr. Danila Türka bo izziv večji, kajti v t. i. desnih medijih (pod nadzorom predsednika vlade) so strice iz ozadja že davno definirali, obtožili in obsodili. Türk pri njih spada mednje in Pahor kot kandidat »nekdanje partije« predvsem jadra na interpretacijah desnice.
Toda, če bo Türk iz neznanih razlogov tudi zanikal, da strici iz ozadja obstajajo, bo zanikal tudi to, da je bil sam že njihova žrtev (velikovška zarota). Potem bosta s Pahorjem izenačena, kajti oba bosta pred volivce stopila netransparentno. V tem pojmu (netransparentnosti) se skrivajo pravi strici iz ozadja. Kdor mu (ji) služi, se izenači z vodeno figuro na šahovskem ozadju, in, kot rečeno, ni dobro, da se v Sloveniji v teh dneh ne ve natančno, kaj je šah in kaj politika.
