Finančna demokracija

Včasih ne škoduje, če človek prisluhne razmišljanju zdravnika. Nevrokirurg z ene od berlinskih klinik je razlagal o orjaškem pomenu regulacije pri delu. Nešteto pravilnikov, ukvarjanje z vsako podrobnostjo, nadzorni mehanizmi. Človeku pri delu lahko pride na pamet marsikaj. Toda strogi predpisi omejujejo lahkomiselnost, zagotavljajo delo po pravilih in v veliki meri preprečujejo usodne napake. Da lahko na globalnih finančnih trgih akterji sem in tja brez pravil in resnega nadzora prestavljajo bilijone, ki odločajo o usodi celih držav in generacij, je v kirurgovih očeh nepojmljivo.

Države so v različnih okoliščinah in z različnimi razlogi liberalizirale delovanje. Dokler so kupčije cvetele in dokler so argumenti o blagodejnem vplivu liberalizacije na svetovno gospodarstvo veljali za dogmo, je bilo vse kot v najlepšem redu. Nato je leta 2007 izbruhnila finančna kriza in pokazalo se je, denimo, kakšne gradove v oblakih so gradili razni Special Purpose Vehicles in skladi, »banke v senci« brez vsakršnega nadzora. Abstraktni trgi s svojimi bilijoni so v zadnjih desetletjih dobili strahovito politično moč, med dolžniško krizo politiki delujejo kot njihovi preganjanci. Njihov vpliv je večji od vpliva demokratično legitimirane politike.

Na stari celini je takšno gibanje še najbolj očitno. Anonimni trgi odločajo, ali bo še katera od razvitih evropskih držav obravnavana slabše kot kakšna Kolumbija. Odločitev, menda sprejeta na podlagi povsem objektivnih meril, lahko sproži hude gospodarske, politične in socialne pretrese. Kadar reševalci evra sprejemajo »prelomne« rešilne ukrepe, imajo pred očmi želje finančnih trgov. Bodo pomirjeni, bodo ublažili pritisk na visoko zadolžene države? Pravilo, ki je v zadnjih dveh letih postalo očitno, je: čim večji del bremen reševanje dolžniške krize konča na ramenih davkoplačevalcev, tem večje bo zadovoljstvo trgov.

Za njih ni nič hujšega, kot da se politiki v reševanju krize začnejo igrati z ognjem in vpletejo voljo ljudstva. Ko je grški premier Jorgos Papandreu povsem hazardersko in diletantsko začel razpredati o referendumu o reševalnem svežnju (zaradi varčevanja utegnejo v Grčiji nastati razmere, podobne državljanski vojni), je pahnil trge v novo histerijo. Zato je bil srd Angele Merkel in Nicolasa Sarkozyja v blišču Cannesa samoumeven. Grožnja z izstopom iz evra je učinkovala, referendum je odpovedal. Navsezadnje, tajna kanclerka Evropske unije, kakor je Merklovo označil njen biograf Gerd Langguth, ima že tako večji vpliv na prihodnost opevane zibelke demokracije kot Papandreu ...

Da je evropska politika postala ujetnica trgov, je kriva sama. Ne le Grčija, tudi vodilne države EU so v breme prihodnjih generacij, ki ne morejo soodločati, s kopičenjem dolgov kupovale socialni mir. Politični vpliv trgov ne vznemirja samo Occupy Wall Street & Co., marveč tudi celoten družbeni mainstream. Govorjenje o racionalnosti finančnih akterjev in poslušanje pravljic o nevidni roki trga, ki da pripelje do najboljših rešitev, še nikoli ni bilo bolj nesmotrno. Z računalniški algoritmi vodeni trgi se špekulantsko odzivajo v delčku sekunde, Merklova na drugi strani razglaša spoprijemanje z dolžniško krizo za celovit desetletni proces. Ko se bo ta nekega dne končal, današnjih političnih akterjev gotovo ne bo več na prizorišču. Za njimi bodo ostale le posledice njihovega (ne)dela.