Fiskalni supermarket

Pogajanjem vlade in sindikatov javnega sektorja o plačni politiki za prihodnje leto ne kaže dobro. Res je, da so prav vsako pogajanje doslej, in bilo jih je veliko, spremljali zaostrena retorika sindikatov, katastrofični scenariji vlade in jasno zacementirana dogma o potrebnem proračunskem varčevanju, ki vedno znova zadene predvsem zaposlene v javnem sektorju.

Globlji problem od napetih razmerij, ki pretresajo aktualna pogajanja, pa se skriva v njihovi vsebini. Vladno ekipo, kot vse pred njo, v pogajanjih zanima izključno fiskalni izplen. Torej vsota, ki je javnim uslužbencem v prihodnjem in še katerem naslednjem letu, kljub vsem prejšnjim dogovorom, obljubam in pogodbam, spet ne bo izplačala; plačne ukrepe, s katerimi bo to dosegla, pa naj si, kako velikodušno, sindikati izberejo kar sami. Takšen pristop bi še nekako razumeli, če bi bili v letu 2009 in v času nepredvidljive gospodarske krize, ko je treba izdatke proračuna nenehno in hitro uravnavati s prihodki. V letu 2015 pa se zdi takšen pristop, ob vseh empiričnih dokazih (recimo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj – OECD), da so ravno države z najbolj razvitim javnim sektorjem najbolje prestale krizo, milo rečeno nepremišljen. Javni sektor tako tudi v času gospodarske rasti ostaja reduciran na fiskalni supermarket, kot se je slikovito izrazil neki sindikalist, torej na samopostrežnico, v katero vstopi ropar – če smo malce slikoviti –, ki od zaposlenega v njej zahteva določen znesek, ta pa lahko izbira, v katerih bankovcih mu bo izročil plen.

Da bi bila tovrstna žaloigra, ki se kot slaba šala ponavlja iz leta v leto, nekoliko bolj vesela, se je ista vlada v času pogajanj lotila še svojevrstne reforme javnega sektorja, ki naj bi končno vzpostavila kriterije za jasno ločnico med dobrimi in slabimi javnimi uslužbenci. Dober je seveda tisti, ki je »racionalen«, »varčen« in »optimiziran«, slab pa tisti, ki to ni. Javni sektor res potrebuje reformo, tudi takšno, ki bo vzpostavila razliko med kvantiteto in kvaliteto dela zaposlenih in tudi – če smo nekoliko hudomušni – med kvantiteto in osemurnim delanjem ničesar.

Tega projekta se je aktualni resorni minister verjetno lotil v dobri veri in z dobrimi nameni. Od vsakega novega ministra upravičeno pričakujemo proaktivnost in pobudo za posege v sistem tam, kjer so potrebni. In na tem področju zagotovo so.

Zadrega nastane, ko takšen sistemski poseg postavimo v aktualnopolitični kontekst. Tako daljnosežna reforma, ki bo sistem stresla do temeljev, namreč ne bo uveljavljena, sploh pa ne bo zaživela, če vladi državno-javnega aparata ne bo uspelo prepričati, da so posegi res namenjeni temu, da se v javnem sektorju vzpostavita red in pravičnost. Vsaj tisto minimalno, ki narekuje pravično plačilo za pošteno delo. Vladi, ki obenem s predvideno reformo v plače posega zgolj kvantitativno in brez razmisleka o kvalitativnih posledicah svojih ukrepov, bo to le težko uspelo. Še posebno če niti javnosti ne bo pojasnila, kakšne javne storitve lahko po takšni reformi pričakuje.