Tiskane izdaje
Odgovora na vprašanje, kako daleč bo šel predsednik vlade Janez Janša, ko govori o svoji in vladni politični prihodnosti, ki jo je očitno še vedno pripravljen vezati na fiskalno pravilo, zadnji sestanek političnega vrha ni dal. Smo tam, kjer smo bili julija, ko je premier napovedal, da bo zahteval glasovanje državnega zbora o zapisu fiskalnega pravila v ustavo, in dodal, da utegne na njegovo nesprejetje vezati zaupnico vladi. Pa si je politika vzela dober mesec časa za razmislek in iskanje morebitnih usklajenih rešitev. Fiskalnemu pravilu sta se pridružila še sanacija bank in državni holding. Te teme poleg pokojninske reforme, reforme trga dela in dodatnih varčevalnih ukrepov tako ostajajo ključne za določitev smeri, ki jo bo jeseni začrtala oblast.
Toda Janša ostaja glede fiskalnega pravila neomajen. Ali njegov zapis v ustavo ali nikamor. Da bi ga zapisali le v navaden zakon, kar je bila ena od možnosti, ki sta jo preigravala del koalicije in opozicija, je odločno zavrnil. Takšno rešitev bi po njegovem mnenju naši mednarodni partnerji razumeli kot slabo šalo. Toda ali takšna premierova izjava vendarle ne pomeni priznanja, da fiskalni pakt od nas ne zahteva, da fiskalno pravilo povzdignemo zgolj na ustavno raven in da druge poti ni? V resnici gre le za tehtanje, kaj ima večjo simbolno vrednost in sporočilnost. Odgovor je seveda jasen: zagotovo zapis fiskalnega pravila v ustavo. Pravna in ekonomska stroka ga znata gotovo napisati tako, da mu z ustavnega in ekonomskega stališča ne bo mogoče ničesar oporekati. Napisati znata tudi takšen dvetretjinski izvedbeni zakon in seveda tudi takšen navaden zakon. Samo nekaj več časa jima je treba dati, kot je politika dala strokovni skupini ustavne komisije, ki je morala rešitve za spremembo 148. člena ustave ponuditi z danes na jutri.
Še enkrat. Fiskalni pakt od pogodbenic ne zahteva, da te vnesejo fiskalno pravilo v svoje ustave; zahteva le, da se to pravilo uveljavi na ravni zakonodaje in proračunske prakse. Zato problemi, ki so jih naplavili zadnji dogodki, niso pravne – če pustimo ob strani različna mnenja stroke, ali nas k spoštovanju fiskalnega pravila zavezuje že sama ratifikacija fiskalnega pakta oziroma da že veljavna ureditev daje možnosti za spoštovanje pravila uravnoteženih javnih financ –, ampak izključno politične narave. Politika mora dati jasen signal, kako naj se stroka, če računa na njeno pomoč, fiskalnih dilem loti in na kako visoko pravno raven naj jih postavi.
Zato je ustvarjanje nekakšnih izrednih razmer, sklicujoč se na fiskalno pravilo, nespodobno in neodgovorno. Kaj bi bilo namreč danes drugače, če bi imeli fiskalno pravilo že zapisano v ustavi? Ali v sedanji ureditvi res obstajajo ovire za omejitev dolgoročne zadolženosti države in s tem za zagotovitev njene makroekonomske stabilnosti? In končno, kaj če države EU ne bodo v zadostnem številu ratificirale fiskalnega pakta in ta nikoli ne bo zaživel na normativni ravni?
Če se spomnimo, iz česa je pravzaprav vzniknila ideja o zapisu fiskalnega pravila v ustavo – preprečiti zakonodajne referendume o zakonih fiskalne narave, saj so prav referendumi ob asistenci sedanje vladajoče koalicije bistveno pripomogli k padcu reform prejšnje vlade –, potem bi moralo biti tokratno sporočilo politiki, naj se končno neha šaliti.
