Fištravčevo kanglerjanstvo

Skoraj tri milijarde evrov plačanih davkov, sto tisoč neposrednih in posrednih delovnih mest, milijon obiskovalcev tekem iz tujine, spodbuda za številne gospodarske panoge, tristo milijonov evrov vplačanih v dobrodelne sklade, 96-odstotno zasedeni stadioni ... To so podatki angleške prve nogometne lige, verjetno je podobno tudi v drugih evropskih nogometnih velesilah. V Sloveniji je zadeva povsem drugačna, pa ne samo primerjalno, torej glede na število prebivalcev in višino BDP, številni klubi pomenijo zgolj strošek, tribune za gledalce so pogosto zgolj simbolično zasedene, tu pa so še takšne in drugačne finančne mahinacije in lastniški mišmaši.

V Mariboru je zaradi uspehov v evropskih tekmovanjih slika nekoliko drugačna, kar pa še ne pomeni, da mora celotna občinstva uprava z županom na čelu na vrat na nos spreminjati mestni proračun, ko se na spletnih straneh NK Maribor pojavi zapis, da iz občinske blagajne potrebujejo štiri milijone evrov za obnovo stare tribune. Res je obnova nujna in že nekajkrat obljubljena, vendar to še zdaleč ni edini in gotovo tudi ne najpomembnejši projekt, ki ga mesto potrebuje.

Vendar v Sloveniji večina zadev poteka prek lobiranj, pritiskov in v primeru stadiona Ljudski vrt tudi groženj, ki so jih bili po izredni seji mestnega sveta deležni nekateri mestni svetniki, ki niso kar požegnali županovih domislic. In pritisk se bo še stopnjeval, za ponedeljek so v navijaški skupini Viole že napovedali protestni shod. Maribor pač ne pozna subtilnih prepričevanj, manifestacija sile je precej učinkovitejša, zato skoraj ni dvoma, da se bodo štirje milijoni za stadion prej ali slej našli. Obenem Maribor ni del takšnih mrež in povezav, da bi bilo mogoče – tako kot v primeru Stožic – objekt najprej zgraditi, stroške pa potem naprtiti vsem slovenskim davkoplačevalcem.

Žal ostali nimajo takšnih vzvodov moči. Protesta zaposlenih v Mariborski knjižnici in bralcev, da je treba najprej urediti problematiko knjižnice, verjetno ne bi nihče niti opazil. Enako velja za Umetnostno galerijo Maribor (UGM), o kateri sploh nihče več ne govori. Kar niti ni nenavadno, župana je mogoče videti na skoraj vsaki nogometni tekmi, v gledališču, operi, na koncertih in razstavah pa je zelo redek gost. Čeprav je po izobrazbi sociolog in je svojega predhodnika Franca Kanglerja označil za nekoga, ki »mesta ne potrebuje – potrebuje svojo njivo in gasilski dom, sebe in svoje potrebe pa zadovoljuje na najbolj elementaren način«. In prav na tej stopnji je zdaj pristal Fištravec.

Z nogometom ni prav nič narobe, je del identitete določenega mesta, edino zveličaven pa tudi ni. Naj se torej stara tribuna čim prej obnovi, od župana in njegove ekipe pa se pričakujeta podobna odzivnost in strahospoštovanje tudi v drugih infrastrukturnih problemih. Vendar so to bolj prazni upi, Fištravec je postal zelo avtoritaren, njegova ocena »kanglerjanstva«, ki da je »govorica kratkih stavkov in neposrednih sporočil«, pa je v petih letih od slavne »vstaje« postala tudi njegov način komuniciranja.