Tiskane izdaje
Neuradna opozorila Bruslja in napoved poglobljene preiskave o morebitnih kršitvah slovenskih zavez glede prodaje NLB in hkratno, skoraj jezno presenečenje uradne Ljubljane ob takem curljanju informacij iz evropske komisije so le vrh ledene gore, ki nakazuje, kako daleč vsaksebi sta si obe strani pri bojda konstruktivnih pogovorih o usodi naše največje banke.
Komisija nam daje vedeti, da moramo biti pri spoštovanju podpisanih pogodb vedno dosledni - in hkrati nima prav nobenega razumevanja za kreativne rešitve, ki v zameno za neprodajo NLB brstijo v naših vladnih krogih. Tudi zdaj že utečeni način komuniciranja obeh strani prek brifingov za novinarje ne obeta pozitivnega pogajalskega preboja - prav nasprotno, saj prej povečuje nezaupanje, kot vodi do poglobljenih pogajanj in konsenza.
Vlada, ki je lani dosegla svoj kratkovidni cilj - prestavitev politično vroče privatizacije NLB na čas po volitvah -, je ob pogledu skozi rožnata predvolilna očala prezrla vsa tveganja in klofute, ki lahko priletijo iz komisije na podlagi zavez, ki jih je sama podpisala. Ne gre samo za prisilno prodajo balkanske mreže, ki bi NLB spremenila v podalpsko hranilnico, še precej hujši udarec bi bila za banko prisilna vrnitev 1,5-milijardne državne pomoči. In ker smo zaradi neprodaje NLB do konca lanskega leta že v prekršku, tako nam vsaj neuradno žugajo iz Bruslja, se nam prav lahko zgodijo še dodatni kompenzacijski ukrepi, ki bi še otežili poslovanje banke in dodatno zbili njeno ceno, ko jo bomo nekoč pač morali prodati.
Cerarjev decembrski fototermin pri predsedniku komisije Jean-Claudu Junckerju na temo NLB in občasna sestankovanja ministrice za finance pri nepopustljivi evropski komisarki za konkurenco Margrethe Vestager za zdaj še zdaleč niso obrodili želenih sadov. Razpoke v stališčih se še povečujejo.
