Francoska zadrega

Prvi je bil doma leta in leta nasilen, razsajal je kakor obseden, tak pač je. In vendar je bil do »prijatelja« vedno prijazen, ustrežljiv, rad ga je vabil v goste, korist je bila nekako obojestranska, čeprav imata različne potrebe, iskrenost gor ali dol. V razmerju, ki ima korenine, sta lepo shajala, po svoje kar uživala, in če ne bi svojcem nasilneža nekega dne prekipelo, bi se imela dobro še naprej. Tako pa je zdaj zadrega neizmerna, drugega je sram, kajti vedel je za grobijanstvo, a saj ni mogel nič reči, postaviti na kocko sebe. Zato zdaj gleda v tla in se izgovarja pred domačimi.

Pride čas, ko niti diplomatska polikanost ne zdrži prvinske surovosti. Prišla je pomlad 1848, bilo je leto zidu 1989, zdaj, pozimi 2011, je zadišalo po jasminu.

Arabska snežna kepa je v Francijo priletela z vso močjo. Razkrila je veliko, a vendar marsikaj znanega. V očeh javnosti, francoske in arabske, je pogrela lepe spomine na počitnice v razkošnih dvorcih in hotelih Tunizije, Maroka, Egipta. Na veliki nogi so leta in desetletja počitnikovali francoski politiki, levi in desni, od Mitterranda, Chiraca, Sarkozyja in Fillona do, kakor so neprizanesljivi francoski mediji, »vsak hip odhajajoče« zunanje ministrice Michèle Alliot-Marie.

Uživali so na račun zdaj padlih samodržcev in maroškega kralja, sklepali so, jasno, politične in gospodarske posle, afera, povezana s šefinjo diplomacije, razkriva, da tudi sporne, ožje družinske. Vedno znova so, kakor razmišlja tunizijski intelektualec Larbi Chouikha, spretno odigrali vlogo vzvišenega (nekdanjega) kolonialista, medtem ko doma nasilni, navzven pa precej bolj fini Ben Ali ni bil slab v ponižnosti. Na obeh straneh Sredozemlja so se tako prijateljsko hvalili in bodrili, češ, Tunizija je stabilna arabska država, kjer se dobro živi in so ženske spoštovane; islamizem je pod nadzorom in vest pomirjena, druge možnosti pač ni; zato pa so vzpostavljeni gospodarski stiki (Pariz je prvi gospodarski partner Tunisa), priseljevanje je kolikor toliko zajezeno, še Unija za Sredozemlje je bila ustanovljena … Nekdanji francoski zunanji minister Bernard Kouchner je bil decembra 2008 v bistvu pošten, ko je odpravil položaj državne sekretarke za človekove pravice, funkcijo, ki jo je bil poldrugo leto prej na svojem ministrstvu »zmotno« odprl sam. Spregledal je napako: človekove pravice so pač pogosto v nasprotju z zunanjo politiko.

Realpolitik poganja svet, ne moralpolitik, zdi se, da čedalje bolj tudi na deklarativni ravni. Pariz je, milo rečeno, ponesrečeno pozdravil novi Tunis. Ministrici Michèle Alliot-Marie se je v prvih dneh vstaje zareklo s ponujanjem varnostnih nasvetov režimu Ben Alija, novi veleposlanik Boris Boillon je – že v novem Tunisu – nedolžnost z novinarji izgubil zelo nediplomatsko: nevšečna vprašanja o odnosih s padlim sistemom je označil za »slaboumna«, »kar nekaj«. Škandal bi ga odnesel – več sto Tunizijcev je pred veleposlaništvom zahtevalo njegov odhod –, če se ne bi opravičil na nacionalni televiziji. Poleg tega je bil tudi notranji minister Brice Hortefeux jasen, da novemu valu beguncev iz Tunizije ne bodo ravno izrekali dobrodošlice.

Da bi dolgoletni državljanski strah v Tuniziji lahko prerasel v prezir, v Parizu niso pričakovali. Zdaj, na tnalu medijev in javnosti, tudi priseljenske, popravljajo napake: v torek so v Tunis poslali ministrico za ekonomske in ministra za evropske zadeve – na prijateljski in delovni obisk.

»Dobri« lik z začetka zgodbe si poskuša pridobiti novega prijatelja. Kako je kaj z nasilnim starim?