Frekvence za vabo

Le približno vsaki dve leti dobimo hrupno kriminalistično akcijo, nato pa spet nič. Nobenega epiloga, nobene obtožbe, kaj šele obsodbe. Vmes pa pogrevamo eno in isto že tolikokrat prežvečeno zadevo, v kateri je težko povedati kaj novega. In kjer se vsakič sproti izgubijo vsi argumenti, stvar pa se zreducira na to, da je nekdo nekaj dobil zastonj.

V zadevah, ki ne prinesejo nobene razjasnitve, se zato lahko vprašamo, zakaj se dogajajo ravno zdaj. Pri Tušmobilovih frekvencah je domnev več. Po eni gre za ustvarjanje vtisa, da se v tej državi dela red, in ta konkretna zadeva vsebuje dovolj ustreznih elementov: panogo, v kateri se vrti veliko denarja, najbogatejšega Slovenca, politične povezave in oškodovanje proračuna. Druga možnost je nadaljevanje obračunavanja z nekdanjim direktorjem Agencije za pošto in elektronske komunikacije Tomažem Simoničem. Tretja pa celo nagajanje Mirku Tušu, ki se pred kratkim s Telekomom ni pogodil za poravnavo in ki naj bi proti vodilnemu operaterju pripravljal novo tožbo.

Kakšno vlogo ima pri vsem skupaj domnevna podkupnina? Govorice in ugibanja o tem, kakšna darila je za zastonjsko podeljevanje frekvenc dobival Simonič, se pojavljajo že več let, najmanj od izbruha afere UMTS. Morda ima tudi tožilstvo kakšen dokaz, da na objavo na spletni strani v agenciji niso samo »pozabili«. Pa vendar imajo vse te domneve več lukenj, saj so bili postopki večinoma zakoniti (vsaj postopkovno, ne nujno tudi vsebinsko), izgovor operaterjev, da je bil poziv objavljen med prazniki (21. decembra), pa je najmanj privlečen za lase.

Lahko pa špekuliramo malo naprej. Morda je Tušmobil frekvence UMTS (sicer zgolj tretjino pasovne širine, ki jo imajo Mobitel, Simobil in T-2) res dobil zastonj bolj po sreči kot zaradi dobro premišljenega netransparentnega postopka. Podkupnina bi lahko precej bolj vplivala na odločitve v nadaljevanju te zgodbe. Pritožbe drugih operaterjev in pozneje sodba upravnega sodišča niso spremenile odločitve regulatorja. Ne takratni ne zdajšnji direktor nista obnovila postopka in objavila razpisa za te frekvence, na katerih bi, denimo, Tušmobil plačal simbolično ceno in dokončno utišal vse očitke o spornih poslih. Nepojasnjen je tudi umik Debitela iz tožbe »oškodovanih« operaterjev, saj je prav ta ponudnik imel največ argumentov, medtem ko bi pri Mobitelu in Simobilu šlo prej za (prepovedano) kopičenje frekvenc kot za resnično potrebo po dodatni pasovni širini.

Širše gledano pa je Tušmobil le še ena epizoda v slovenskih telekomunikacijskih mešetarjenjih, ki jih večinoma izvajajo eni in isti ljudje – poleg Simoniča vsaj še Miran Kramberger, Ivica Kranjčević, Bojan Dremelj in Anton Majzelj. Kot povedo dobri poznavalci dogajanja, so tako Tušmobil kot T-2 ustanovili predvsem zato, da bi lahko še kje, ne samo v državnem Telekomu, (pre)prodajali drago opremo in razne storitve. Zastonjske (ali poceni, če upoštevamo še domnevne podkupnine) frekvence so bile morda le vaba, da so se ljudje s preveč denarja, kot je bil v tistem času Tuš, spustili v »donosne« telekomunikacije. Zdaj so se ti akterji-iz-ozadja umaknili, formalni lastniki teh predimenzioniranih in poslovno zavoženih zgodb pa so ostali z velikimi dolgovi in napol uspešnimi operaterji, ki jih ne morejo ali ne znajo prodati brez izgube.