Gazda in Babo

Upniki so imeli dovolj zavajanja lastnikov prezadolženega Agrokorja.

Objavljeno
02. april 2017 20.57
cropix*Agrokor Cibona
Dejan Vodovnik
Dejan Vodovnik
Ko se je zaradi Agrokomerca, ki ga je vodil Fikret Abdić, med ljudmi bolj znan kot Babo, zaščitnik nekaj deset tisoč ljudi na območju Velike Kladuše in v Bosni in Hercegovini ter njihov delodajalec, začela kriza zaradi menic brez kritja, se je treslo pol takratne Jugoslavije. Zdaj, ko je hrvaški Agrokor, katerega lastnik je bil še do pred nekaj urami Ivica Todorić, med ljudmi bolj znan kot Gazda, padel v globoko jamo dolgov, se trese precejšen del Hrvaške in nekaj manj Slovenije, Črne gore, Srbije ter Bosne in Hercegovine.

Abdić je bil v zaporu, obsojen kot vojni dobičkar, Todorića so upniki odrezali od vodenja koncerna, na katerega je bil ponosen, da ga je ustvaril. Babo je zdaj župan v Veliki Kladuši, kam bo vodila pot Todorića, je prezgodaj ugibati. V politiko zagotovo ne.

Se pa politika na veliko ukvarja z njim. Tako, kot se je vselej, saj so z njim vsi hoteli biti prijatelji. Pravili so mu tudi državni prijatelj številka ena in prav zato spregledali Dornbuschev zakon, imenovan po ameriškem ekonomistu, ki je trdil, da se kriza dolgo rojeva, čez noč pa rodi.

Agrokorju je oblast šla venomer na roke. In tako so revizije poslov, v katerih je Gazda mešal lastništva kot »karte pri pokru«, še vedno nedokončane. To pravzaprav ni nič nenavadnega, saj Ivica Todorić na Hrvaškem v zadnjem desetletju velja za nedotakljivega, Agrokor pa za državo v državi. Zaposluje skoraj 60.000 ljudi in nobena vlada ga ni smela in mogla ignorirati ali mu odreči pomoči, ko jo je potreboval.

Zato niti najmanj ne preseneča, da je zdajšnja vlada Andreja Plenkovića nemudoma potrdila predlog zakona za reševanje sistemsko pomembnih podjetij in s tem ustvarila pravni okvir za pomoč prezadolženemu Agrokorju. Toda banke upnice, z ruskima Sberbank in VTB Bank v prvi vrsti, imajo svoje zahteve, predvsem zagotoviti pot do vračila milijard evrov, ki jih dolguje bankam Todorićev Agrokor. Poleg tega bi prezadolženi koncern do leta 2020 moral vrniti še 3,2 milijarde evrov upnikom, med katerimi pa ni ruskih, ki jim dolguje še krepko čez milijardo.

Dogovor bank za zdaj predvideva imenovanje glavnega direktorja za prestrukturiranje koncerna, med katerim bodo na najvišje menedžerske položaje imenovali »neodvisne strokovnjake. Ni skrivnost, da bodo pri imenovanjih igrali osrednjo vlogo Rusi in tako skozi mala hrvaška vrata prevelikega Agrokorja vstopili v EU. Okoliščine se v primeru krize Agrokorja hitro spreminjajo. Lobisti vseh barv in nacionalnosti bi radi kos pogače, pečene na prezadolženem računu zasebnega koncerna. Zdi pa se, da vse ne bo šlo več tako, kot so bili nekateri vajeni. Upniki so večkrat ponovili, da ne bodo prenašali zavajanja lastnikov koncerna, pa tudi ne nespoštovanja sklenjenih dogovorov, zaradi česar so tudi imenovali »svojega« človeka, ki bo številka ena namesto Ivice Todorića.

Če so bosansko-hercegovskega Baba odnesle menice brez kritja, so bile za hrvaškega Gazdo usodne naložbe brez kritja. Vendar saga o hrvaškem agrokoncernu še zdaleč ni končana.