Geografsko-športno vprašanje

Dokler še vsi govorijo v športnem jeziku, si zastavimo geografsko-športno vprašanje. Kdo bo zaščitil zimske olimpijske igre, ki bodo čez slabih šest mesecev v Pjongčangu, južnokorejskem mestu, vsega 160 kilometrov oddaljenem od Severne Koreje? Trenutno iz okolice Pjongjanga prek japonskih otokov letijo balistične rakete, ki kažejo svetu, kako z lahkoto in natančno lahko priletijo do tarče, oddaljene nekaj tisoč kilometrov. Zaradi tega so olimpijske igre v tem mestu veliko varnostno vprašanje. Prav o tem bi morali razpravljati v Združenih narodih v New Yorku na zboru vodij držav. Prav oni so namreč odgovorni za to, da šport ostane igra in ne prikaz agresivnih nagonov, ki so se pripetili na nekaterih prejšnjih olimpijskih igrah. Spomnimo se olimpijskih iger v Münchnu leta 1972, ko je palestinska skupina »Črni september« ugrabila 11 tekmovalcev in trenerjev. V spodletelem poskusu nemških specialcev, da jih rešijo, so bili vsi ubiti.

Spomnimo se tudi tega, da je pred poletnimi olimpijskimi igrami v Seulu leta 1988 mednarodni olimpijski komite končno zavrgel dotedanje stališče kvazinevtralnega telesa z apolitičnim značajem ter od svojega vodje, Juana Antonia Samarancha, zahteval, naj nagovori nacionalni olimpijski komite Sovjetske zveze. Ta naj bi pritisnil na svojo vlado in Moskva bi z gospodarskimi ukrepi zagotovila, da Pjongjang med igrami v Seulu ne bo pritisnil na sprožilec.

Zdaj je čas, da olimpijski komiteji na vseh ravneh zahtevajo od predsednika Donalda Trumpa, naj še pred zimo začne dialog s Pjongjangom. To, kar se dogaja na Korejskem polotoku, je namreč preveč nevarno. Več tisoč atletov, trenerjev in navijačev, ki se bodo zbrali okoli plapolajočega ognja, ne bo kar tako pozabilo na severnokorejski problem.

Predstavljamo si lahko, da je vodja Kim Džong Un naklonjen športu ali da ga celo zanima. Pa tudi, da bi se ob ponovnem preizkusu termonuklearne bombe porušila gora Mantap in začela iz nje na vse strani odtekati radioaktivnost. Bodo o tem govorili na generalni skupščini ZN? Bo kdo opozoril na to, da je problem urgenten in da ni časa za prazne razprave o neizvedljivi reformi svetovne organizacije? Nekaj je treba storiti takoj, jutri bo morda že prepozno. Tudi obstoj Severne Koreje kot nepriznane, a nedvomne jedrske sile, ki bolje komunicira z raketami in bombami kakor z besedami in diplomacijo, postavlja vprašanje, čemu so sploh namenjeni Združeni narodi. Da glasujejo za čedalje ostrejše sankcije in nato opazujejo, kako te grizejo tam, kjer ni treba? Ali pa temu, da so umazana arena geopolitične sumoborbe, v kateri poskušata Amerika in Kitajska druga drugo potisniti prek črte, povlečene v pesku? ZN že leta dajejo vtis, da bolj ko so nesposobni rešiti problem, bolj poudarjajo potrebo po reformah. Bolj ko se pod streho svetovne organizacije govori o reformah, bolj nesposobna je rešiti pereč problem, kakršen je Severna Koreja. Zaradi tega bi se morale ZDA takoj pogovoriti s Pjongjangom. Če je le mogoče, že danes, ker bo jutri morda že prepozno.