Gesamtkunstkolumna

Se prepirate s prijatelji o tem, ali so boljši Canonovi ali Nikonovi fotoaparati? Ne veste, ali je za vaš talent in znanje primernejši Eos 550D, 60D ali 5D Mark II? Hočete dodati v enačbo še denar in sanjate o Leici M9 Titanium s 50-milimetrskim asferičnim »kraljem noči« Noctiluxom-M f/0,95? Ali pa se sploh ne mislite iztegniti v razred zrcalno-refleksnih aparatov, temveč samo med kompaktne — kjer pa je gneča še večja in dileme še hujše? Ah, ne, saj vendar slikate samo še z mobilnim telefonom! Verjetno prisegate na najnovejše Nokie, ki se ponašajo z osmimi ali celo dvanajstimi megapiksli, pri tem pa se posmehujete uporabnikom iPhonov in njihovim pičlim petim MP ali manj megapikslom.

Vse to je brez veze. Resnica o fotoaparatih je naslednja: »Najboljša kamera je tista, ki jo imaš s sabo.« (Chase Jarvis)

In to je lahko tudi telefon. V večini primerov je to telefon.

Misliti z očmi

Za dobro fotografijo ni treba znati samo dobro gledati, videti in fotografirati — ali tako rekoč misliti z očmi —, temveč je treba tudi znati biti ob pravem času na pravem mestu. To pa je velikokrat odvisno od golega naključja. Imel sem srečo, da me je pot tistega večera vodila prav tam mimo. Toda naključnost in nepredvidljivost se s tem že nehata. Kako bi lahko spregledal nočno izložbo z dvema črnima lutkama v črnih in belih oblačilih na živo rdečem ozadju, osvetljenima z reflektorskimi žarnicami? [Glej fotografijo IMG_1536 v fotogaleriji.] Mislim, kako bi jo lahko spregledal jaz s svojim očesom mladega sokoliča? Pritegnila bi poglede mnogih, toda večina bi verjetno posvetila pozornost eksponatom. Jaz sem pa videl nekaj drugega. Nisem profesionalni fotograf, ampak ob vsem, kar vidim — no, pretiravam: ob skoraj vsem —, najprej pomislim, kako bi to izgledalo na fotografiji. Kadar sem vizualno razpoložen, je moja miselna vizura fotografska.

Če odštejem občasne posnetke z zdelano, dvakrat preplačano in hvala bogu še večkrat amortizirano Leico D-LUX 3, za fotografiranje načeloma ne uporabljam klasičnih kamer, temveč mobilni telefon — in še tega največkrat s softverom za modificiranje zajete slike. Ne, ne, fotošopa sploh ne uporabljam. Uporabljam prednastavljen softver, pri katerem je treba efekt izbrati pred fotografiranjem. Ker pa na telefonu ni mogoče izbirati zaslonke in prilagajati zooma, je moja fotografska vizura omejena na pogled s prostim očesom, obtežen z ugibanjem, ali sem za dani prizor in določene svetlobne in barvne pogoje izbral pravi efekt.

Čeprav mi ni tuj niti zlati rez, imam rad simetrijo. Zato nisem slučajno postavil okvirja izložbenega okna v geometrično sredino kadra in s tem razdelil fotografijo na dve enaki polovici, desno polovico pa še na dvotretjinski in tretjinski stolpec. Nikoli nisem maral aritmetike, geometrijo pa ja. Prepričan sem, da fotografija brez tega ne bi bila dobra. Vsaka v svojem okviru prideta lutki bolj do izraza. Poskrbel sem, da je v kadru tudi obrnjeni odsev svetlobnega napisa v zgornjem desnem kotu, ki prostorsko in smiselno korespondira s cenovnim kartončkom v spodnjem delu. Moška jakna je osvetljena ravno prav, da se vidijo sivine in tekstura, medtem ko ženska v ozadju s ploskovito prežganostjo prispeva k uravnoteženju s prvim planom in nenazadnje k neformalnemu, šlampastemu, amaterskemu, toda dizajnerskemu učinku fotke.

A kaj ima to opraviti z mojimi kolumnami?

3 stvari: dolžina, dolžina, dolžina

Prvič, hočem pisati krajše kolumne. Še nikoli nisem pisal tako dolgih. Dolžine so varirale od približno 7000 znakov (1100 besed), mimo 5000 (800) in navzdol do 3000 (450) — Drugi principi pa so bili doslej dolgi 8100 znakov ali približno 1300 besed. Dolžino je določil direktor oblikovanja. Ná, tukaj imaš petkolonski grid, je rekel Ermin Međedović: dve široki koloni za body tekst, vanju bo vstavljen poudarek, ozka bo prazna in bo v njej uvodni stavek, fotografije pa ne bo. Že na začetku se nisem strinjal s to dolžino, ampak sem bil raje tiho, da ne bi kdo pomislil, da se mi ne ljubi preveč pisati.

Toda po skoraj letu dni sem vsak teden opažal, da skoraj nikoli več ne krajšam teksta (ali vsaj ne bistveno) na dogovorjeno dolžino. Še več! Opažal sem celo, da bi lahko v skoraj vsaki kolumni pogrešal kak odstavek ali dva ali še raje podtemo, digresijo. V kolumni je bilo pri tej dolžini vedno nekaj takega, kar sicer ni štrlelo ven, ni pa bilo življenjskega pomena za razvijanje moje miselne niti ali kaj šele za razumevanja teksta.

Mislim pa tudi, da je tako dolga kolumna v časopisnem kontekstu izzivanje bralčeve koncentracije in svobodne volje pri odločanju, čému bo posvetil prosti čas — in s tem se ni dobro igračkati.

Drugi principi bodo odslej skratka merili okroglo 6000 znakov ali nekaj več kot 900 besed.

Ker pa si za svojo kolumno ne morem — no, ne smem — izmisliti layouta, ki bi odstopal od drugih strani oz. pravil grafičnega oblikovanja Sobotne, je edina možnost za krajšo kolumno objavljanje fotografij.

Tradicija Sobotne (in še marsikatere druge slovenske publikacije) veleva, da k mnenjskim tekstom paše simbolična fotografija — ne seveda simbolična v tem smislu, kot se je to razpaslo na internetu, kjer pri vsakem tretjem članku na temo prava ali nekega sodnega procesa objavljamo eno in isto psevdoumetniško tihožitje s sodniškim kladivom. Na fotografiji je lahko karkoli, če je le nepovezano z vsebino. K moji kolumni — ali pa k Ježevi, Markeševi ali k uvodniku (če ostanem le v Sobotni) — bi načelno pasale fotografije v stilu bodisi Joca Žnidaršiča ali Stojana Kerblerja ali Jožeta Suhadolnika ali Janeta Štravsa ali Marka Modica. To je ta uredniška estetika. Anything goes. Samo, da je dobra slika.

Nezanemarljivo pa je tudi, da znajo fotografi delati boljše slike, kot jih v povprečju vidimo v današnjih časopisih. Vendar se sam s tem ne bi rad ubadal. Ne bi rad izbiral med še tako dobrimi, profesionalnimi, ekspresivnimi, estetskimi, magari umetniškimi fotografijami, da bi nekaj pasalo h kolumni. Niti ne bi rad vnaprej razlagal komurkoli, kaj bom ta teden pisal, da bi lahko ta človek potem posnel ali ilustriral nekaj, kar bi pasalo h kolumni. V vsakem, tudi v najboljšem primeru bi bila zveza med tekstom in sliko poljubna, ohlapna, naključna ali če hočete simbolična — in če že mora biti takšna, potem naj bo slika raje moja.

Kolumna je avtorsko delo, h kateremu control freak nerad pripušča druge. Prosim za razumevanje.

Zakaj fotografiram?

Seveda pa se za ilustriranje kolumen s svojimi posnetki nisem odločil samo zato, ker sem si jih hotel skrajšati. Za to sem se odločil predvsem zato, ker hočem objavljati svoje fotografije.

Toda zakaj bi hotel verziran in etabliran pisec ob svojih tekstih objavljati še svoje fotografije? Obstaja več razlogov.

Prvi je ta, da rad fotografiram že od mladih nog. Na pragu odraslosti sem bil mlad umetnik. V življenju sem hotel fotografirati, vendar sem se po sili okoliščin, naključij in lenobe prodal literarni vedi in zgodovini ter jezikoslovju, pozneje pa medijem. Ni zanemarljivo, da sem se v gimnazijskih letih naučil obrti: ne le imel in obvladal sem skorajda profesionalno opremo s celim diapazonom objektivov, temveč sem tudi sam razvijal (črno-bele) negative in delal povečave. A če nič drugega, naučil sem se gledati. Znam gledati fotografsko, znam prepoznati in ceniti dobro fotografijo.

Strast je že čez nekaj let minila, ni pa ugasnila ljubezen. Ves čas je tlela. V teh nekaj desetletjih sem zamenjal kar nekaj aparatov in naredil na tisoče fotografij.

Ni treba posebej omenjati, da je fotografiranje v najnovejši zgodovini doživelo tri izjemne spodbude. Prva je bila popularizacija digitalnih aparatov, druga pojav softvera za obdelavo fotografij, tretja pa miniaturizacija naprav. Po zaslugi digitalcev je fotografiranje najprej postalo cenejše, preprostejše in dostopnejše. Elektronsko retuširanje je ponudilo teoretično možnost, da se nikomur nikoli več ne bo treba sprijazniti z zanič posnetkom. Z integracijo mobilnih telefonov in fotoaparatov pa je fotografiranje pridobilo še socialni in subkulturni moment individualiziranega kolektivnega spomina — ali kolektiviziranega individualnega —, pa seveda čar sharinga, instant identitete in estetsko razsvetljenega diletantizma.

Toda potem je prišel iPhone in z njim aplikacije za obdelavo fotografij.

Retoucher? Touché!

Če ne štejem telebanskega softvera z drsniki za popravljanje svetlosti, kontrasta, nasičenosti in barvnega tona na celi seriji smart mobitelov, nisem nikoli retuširal fotografij. Resno in kreativno je amatersko fotošopanje postalo na iPhonu, ko je po zaslugi razvijalcev softvera dobilo kompetenten in legitimen estetski smisel. Pogledaš, vidiš, pritisneš in konec. Potem pa poženeš fotoaplikacijo, uvoziš vanjo sličico in izbereš efekt ali barvni filter, ki se ti zdi zanjo primeren. Moja prva taka aplikacija je bila Best Camera (App Store link).

Naslednja, že bolj sofisticirana aplikacija, pa je bila danes še bolj popularni Hipstamatic (App Store link). Nanjo me je na Tviterju opozoril režiser Matevž Luzar. Gre za aplikacijo, ki ponuja uporabniku paket desetih filmov, osmih objektivov, sedmih bliskavic in za nameček še treh fancy ohišij. Vse to bi seveda moral dati v narekovaje: vsak film, vsak objektiv in vsak fleš je v bistvu samo vmesnik za barvni efekt ali filter oz. način obdelave in dodani rob fotografije.

Razlika med BC in Hipsto je v tem, da je pri tej drugi treba film, objektiv in (po želji) fleš izbrati pred fotografiranjem, če želimo narediti posnetek z določenim barvnim efektom, izbrati poudarjen barvni ton, doseči učinek grobozrnatosti ali dodati enega od možnih okvirjev. V bistvu moramo na pamet vedeti, katera kombinacija bo ustrezala za določen prizor, barvno kompozicijo, osvetlitev, žanr.

Fotografiranje z iPhonom — konkretno s Hipstamaticom, seveda, ne kar tako — pa že prodira tudi v mainstream medije. Prvi je bil Denver Post s fotoreportažo iz Afganistana. AP-jev fotograf razumljivo ni šel tja brez profesionalne opreme, le iPhone si je vtaknil v žep neprebojnega jopiča. S fotogalerijo z iste fronte mu je kmalu sledil še New York Times, štiri fotografije pa so objavili tudi na prvi.

Po objavi se je razvila polemika, da to ne sodi v resne časopise, da je to zgolj igračkanje, če ne celo spodkopavanje žlahtne tradicije fotožurnalizma, ki je od nekdaj zahteval tudi obrtna znanja in veščine. Puristi so skratka zagnali alarm, da časopis, ki dá nekaj nase, pa že ne more objavljati fotografij, posnetih z iPhonom.

Še vedno s svojimi očmi

V debato se je vključil tudi avtor fotoreportaže sam, Damon Winter. Opozoril je, da noče biti advokat gadgetov, da pa je bil fotožurnalizem že od nekdaj povezan z estetskimi vprašanji. Izbira filmov in objektivov v Hipstamaticu je natanko to, kar so fotografi vedno delali s standardno opremo: izbirali najprimernejšo za določeno situacijo in določeno zgodbo, ki so jo nameravali povedati. Nadalje pripominja, da tudi profesionalni fotograf včasih nima drugega pri roki kot iPhone in da je lahko prav ta nevsiljivost opreme prednost pred velikimi, okornimi, opaznimi, tako za avtorja kot za subjekte snemanja motečimi aparati in objektivi, ki lahko vizualno naracijo povsem spremenijo že s svojo pojavnostjo. Četudi skratka fotografira s Hipsto, fotograf še vedno gleda s svojimi očmi: ene detajle poudari in druge prikrije — toda tako kot z vsako drugo opremo ničesar ne doda in ničesar ne odvzame.

Naslednja fenomenalna aplikacija pa je LomoLomo (App Store link). Nanjo me je na Tviterju opozoril Žiga Turk. (Poleg naju dveh jo izpričano uporablja vsaj še Jonas Žnidaršič. Če še kdo kje skriva svoje fotke, naj se javi.) Kot pove že ime, gre za digitalno lomografijo. Na kratko: LOMO (Ленинградское оптико-механическое объединение) je leta 1914 ustanovljena tovarna leč in fotoaparatov in merilnih naprav in obstaja še danes. Današnja avstrijska Lomographische AG z Lomom nima zveze, razen da je od njih pridobila licenco za distribucijo aparatov izven Rusije in iz tega naredila biznis in célo subkulturo. Lomografija je danes pravcato fotografsko gibanje zanesenjakov s po enim aparatom za vsak drug efekt. Ideja te estetike izhaja iz pomanjkljivosti pregovorno slabih ruskih kamer, ki pa jih konceptualno sprevrača v prednosti. Lomografija je estetika spontanosti, zavestne cenenosti, tehnične in estetske nedovršenosti, posrečenih napak, vizualne serendipičnosti.

Lomografsko geslo se glasi: »Don't think, just shoot!« Moj prevod: »Ne misli, kar pritisni!«

Fotosocialno omrežje

In tako se je aplikacija LomoLomo (ki sicer nima nobene formalne zveze ne z Rusi ne z Avstrijci) znašla tudi na mojem telefonu. Gre za eno najbolj neverjetnih aplikacij, kar sem jih kdaj videl na iPhonu ali iPadu — in videl sem jih najmanj tisoč, od tega na stotine neverjetnih. Lomo Lomo ponuja sedem aparatov, enajst objektivov in šest robov oz. paspartujev. In to še ni vse! Tu je še Lomo Wall, globalna, lokalna in individualna galerija uporabnikov, seveda z možnostjo komentiranja in priporočanja. In to fotografsko socialno omrežje je za nameček še vizualizirano, saj GPS prilepi vse posnetke na zemljevid — od uličnega do kontinentalnega merila, odvisno od povečave. Približajte se svojemu mestu in pomanjšajte merilo in zagledali boste pomanjšane sličice, ki ste jih kot drobtinice stresali po ulicah in trgih, kjer ste hodili.

In da ne bo pomote ali celo slabe volje: tako kot sem prepričan, da bi vsak sodoben medij, ki dá nekaj nase, moral objavljati tudi fotografije, posnete s Hipsto in LL za iPhone — ali še s kakšno drugo aplikacijo, ki je še ne poznam, in telefonom, ki ga nočem uporabljati —, pa po drugi strani tudi verjamem, da težka fotoartilerija nikoli ne bo odslužila.

Še tem manj pa bodo odslužila tradicionalna merila, kakšna je dobra časopisna, revialna, internetna fotografija — in kaj vse mora profi znati in narediti, da jo posname. Gre le za to, da je v utrujene, postarane, uvele (tiskane) medije vendarle treba pripeljati neko novo estetiko, ki ne pristaja na diktaturo megapikslov in rigidnih estetskih in fotožurnalističnih pravil. Tako. Nujno.

Si predstavljate časopis, v katerem bi bile vse objavljene fotografije posnete s LomoLomom ali Hipsto za iPhone? Raje ne.

Če se vrnem h kolumni, naj zaključim takole. Ne mislim, da bom s fotografijami povedal več kot s tekstom. Ta ostaja bistven. A kot rečeno, tekst brez vizualij je v časopisu videti dolgočasen. Fotografija bolj pritegne pogled kot pa beseda. Celo moja lo-fi fotografija ga pritegne bolj kot moja hi-tech beseda. Zato izumljam žanr gesamtkunstkolumne. Kot pisec sem profesionalec, kot fotograf pa — po zaslugi softvera, s katerim tako rekoč ne morem narediti slabega, neobjavljivega posnetka — razsvetljeni diletant v estetiziranem svetu. To ni umetnost, je pa korak naprej v tem smislu, da ponudim bralcu še več: s tekstom fotografijo, z njo pa še en tekst — se pravi kratek komentar, psevdodnevniški zapisek, ki nima zveze z glavno temo. Trditi, da je to zdaj multimedijska kolumna, bi bilo pretirano. Zato pa je vsaj malo blogerska, prilagojena tisku, nekaj vmes.

Pa še to: želim si, da kolumnisti tega ne bi preveč posnemali.