Tiskane izdaje
Fraza je že dodobra oguljena, a kljub temu drži kot pribito: slovenski šport je fenomen brez primere v tej deželi. Ko se zdi, da bo vir šampionov presahnil in se bo s številnimi drugimi sferami pogreznil v močvirje povprečnosti, špekulantstva in tatov z belimi ovratniki (da ne bo pomote, tudi v našem športu jih ne manjka), se na mizi pojavi as iz rokava, ki preseneti najostrejšo konkurenco.
Pred tednom dni širša slovenska javnost po imenu najbrž ni poznala niti enega odbojkarja, danes z njimi slavi kolajno na evropskem prvenstvu. Zato je bila zgodba, ki so jo napisali v Bolgariji, še lepša. Kolajne nihče ni napovedoval naglas, na prvenstvo so šli brez pompa, marketinških puhlic. Besed je bilo malo, z dejanji na igrišču pa so povzročili pravi tektonski premik v evropski odbojki.
A Tine Urnaut, Mitja Gasparini, Dejan Vinčič in soigralci se niso pojavili od nikoder. Na sceni so že dolga leta, za njimi je že nešteto težkih bitk, ki so jih do včeraj v reprezentančnih dresih zapuščali kot poraženci. Potem pa je prišel Andrea Giani, pri katerem ni pomembno to, da je Italijan, ampak da je šampion od glave do pet, ki je svojčas kot igralec osvojil vse, kar se je dalo. Pri svojih varovancih je sprožil miselni preskok in tako pozlatil vse, kar je že prej bilo dobrega in vrhunskega v slovenski odbojki.
Ta se iz večne poraženke na velikih tekmovanjih v zmagovalko ni prelevila s strukturnimi reformami, »resetiranjem« ali kakšnim drugim družbenopolitičnim posegom, ki nam jih kot rešitev iz krize prodajajo že več kot pol desetletja. Dovolj je bila moč enega, pravega vodje, ki je iz svoje ekipe izvlekel zmagoviti potencial. V Odbojkarski zvezi Slovenije so ga vizionarsko našli v Italiji, slovensko občestvo ga bo moralo najti doma. Na obzorju ga še ni.
