Gledališče kot zgled

Danes je svetovni dan gledališča. Verjetno se številni gledališčniki ne bodo strinjali, vendar se zdi ta zvrst umetnosti pri nas skoraj optimalno organizirana, morda bi celo lahko rekli, da je privilegirana. To potrjuje tudi statistika, ki je v tem primeru sicer res zgolj suhoparen zbir številk, toda podatek – ti so sicer zbrani za leto 2016, a se verjetno bistveno ne razlikujejo od lanskih –, da se na dan uprizori trinajst dramskih oziroma gledaliških predstav, pet lutkovnih in ena predstava tako imenovanega eksperimentalnega gledališča, je tudi zelo pomenljiv.

Z izjemo – recimo temu zasilno – off produkcije, ki je očitno precej zapostavljena, je torej gledališče zelo solidno pozicionirano, to pa se kaže v kvantiteti in v kvaliteti. Pravzaprav je prevzelo primat od literature, ki je bila vedno v zgodovini predstavljana kot sinonim in osrednji steber slovenske kulturne identitete, vzroki za ta preskok pa so različni. V ospredju je nedvomno širši socialni, družbeni in družabni značaj gledališke produkcije, ki omogoča kolektivno izkušnjo, ki je številne druge umetniške zvrsti ne ponujajo, to pa pomeni tudi drugačen družbeni status.

Dramski igralci in režiserji so cenjeni, neredki imajo – seveda v izrazito omejenih slovenskih razsežnostih – nekakšen zvezdniški položaj. Predvsem pa so slišani in upoštevani, še zlasti če jih primerjamo z umetniki na drugih področjih; nemogoče si je predstavljati, da bi politika takšno slovo, kakršen je bil nedavni državni pogreb (sicer sijajnega) igralca, pripravila za kakšnega vrhunskega književnika, slikarja, pesnika, plesalca ali glasbenika.

Gledališče si s svojo potencirano analizo družbenih vprašanj prav tako zagotavlja prioritetni položaj, saj je filmska produkcija, ki drugod opravlja to funkcijo, pri nas zelo skromna. Tukaj so še razmeroma manj kompleksna narativnost ter manj izrazita subjektivnost in hermetičnost, značilna za druga umetniška področja, ter odmevnost dosežkov, gostovanj in nagrad v medijih. Na podlagi vsega tega si tako ni mogoče predstavljati, da bi čez noč z dekretom ukinili kakšno gledališče, kot se je to, denimo, zgodilo na področju različnih glasbenih korpusov, tudi izredno renomiranih, ali pa da bi morali delovati v tako improviziranih razmerah kot, denimo, sodobni ples. To bi nedvomno povzročilo revolt, ki si ga ne želi noben politik, pa če mu je za kulturo še tako malo mar in je v gledališču prvič in zadnjič sedel kot osnovnošolec.

Če izvzamemo neinstitucionalna gledališča, bi si tako lahko le želeli, da bi bila slovenska kultura v celoti organizirana in tudi financirana po gledaliških standardih. Seveda ne na način, da bi gledališčem kaj odvzeli, temveč da se drugim kaj doda. Morda pa je prvi pogoj za ureditev razmer imenovanje ministra za kulturo, ki bo imel karizmo, odločnost in moč. Žal je bil zadnji takšen pred davnimi leti Rudi Šeligo.